In zbrali so se profesorji na konferenci in dijaki na dijaškem sestanku – in sklenili: temelje novi gimnaziji bomo postavili sami, z udarniškim delom. Dopoldne bomo kopali in odvažali zemljo, popoldne na predavanja v razrede, zvečer pa bomo napisali domače vaje. In Sušnikova beseda je meso postala: zapeljal je prvo karjolo težke ilovice in drugo in tretjo, za njimi profesorji, za njimi študentje… kakšni časi!(Janko Messner)
Ti mladinci! To so bile junaške akcije gimnazijske mladine, ki je ostala trojne počitnice na gradbišču svoje gimnazije. Pa to še ni bilo dovolj! Ko je na jesen 1949 delo obtičalo, so šli mladinci v tri- do štirimetrske globine kopat in betonirat – v blatu, v mrazu, ponoči ob reflektorjih: Bibi, Ivo, Emil, Franci, Johi, Štef, Dušan, Milan, Tonč, Tonči, Drago, Jožko, Mezi, Seki, Stojan, Minči, Drejček, Zvonko, Boris, Gvido, Janez, Jože, Devž – in Vida, Sonja, Vera, Dušica – in vsi tihi udarniki, fantje, dekleta, neimenovani junaki gimnazijske gradnje: v sebi hranijo ponosen spomin! Ni ga od 100 abutirientov nobenega, ki ni delal na gradbišču svoje gimnazije, vseh dijakov pa, ki so delali, je nad 300.
(dr. Franc Sušnik)
