“Rodila sem se leta 1932 na Dolenjskem v Mihovem pod Gorjanci. Starša sta mi dala ime Ivanka, vendar sem ga kasneje morala spremeniti v Ivana zaradi napake v osebnem dokumentu. V Ljubljano sem prišla leta 1963, devet let kasneje pa sem se zaposlila v Litostroju na oddelku za osebni dohodek in sem v njem ostala do upokojitve leta 1989.
Oddelek za osebni dohodek je bil razdeljen po tovarnah oziroma Temeljnih organizacijah združenega dela. Naš je deloval v prostorih obdelovalnice – pisarne smo imeli na koncu delavnic. Tri do štiri uslužbenke smo pokrivale obdelovalnico, dve pa montažo. Naša naloga je bila zbiranje delovnih nalogov (dokazil o opravljenem delu) delavcev v obeh enotah in njihovo posredovanje v oddelek z računalnikom IBM, kjer so pripravljali osebne dohodke oziroma sestavljali plačilne liste. Računalnik IBM je deloval v kletnih prostorih upravne stavbe.
V obrate smo hodili po delovne naloge delavcev kar čez delavnice, zato smo pri vhodu dobili zaščitne čelade. Včasih smo jih vzeli, včasih pa smo zaščito kar malo zanemarili. Ko smo v tovarni uvedli obveznost nošenja čelad, so se nekateri delavci kar jezili in jih niso marali nositi.
Med pomembnejšimi predstavniki Litostroja se spominjam tehničnega direktorja in namestnika glavnega direktorja Litostroja inženirja Darinka Kolbla, ki je v šestdesetih letih vodil ekonomsko enoto Gradnja diesel motorjev in talnih transportnih sredstev.
V Litostroju plače niso bile visoke. Če me spomin ne vara, pa so bili posebej dobro plačani tisti delavci, ki so delali za izvoz, na primer za Irak in ki so opremo v tujini tudi montirali. Razlika je morala biti znatna, saj se je obratovodja na delavskem svetu nekoč zavzel za zvišanje prihodkov tudi drugih delavcev. Sicer pa je bil osebni dohodek odvisen od izobrazbe in zahtevnosti delovnega mesta. Projektanti in tehnologi so bili bolje plačani, tudi modelni mizarji.
S štajerskega in dolenjskega konca ter Suhe krajine je v Litostroj vsako jutro pripeljalo veliko avtobusov z delavci. Od doma so morali iti zelo zgodaj, vstajali so že ob štirih zjutraj, nekateri so prihajali tudi z vlakom. V čistilnici in brusilnici je bila večina delavcev Dolenjcev. Veliko delavcev je v Litostroj prišlo tudi iz drugih republik, npr. zelo veliko jih je prišlo iz Bosne.
V poznih osemdesetih letih, v času hude gospodarske krize, smo delali za Irak, kjer je nato izbruhnila vojna in nismo dobili plačila. Takrat se spominjam skupnega sestanka tozda Prodaja, na katerem nam je direktor Viktor Nolimal razložil, da je Litostroj moral omogočiti iraškemu naročniku kredit, če je hotel dobiti naročilo. Tega je moral Litostroj odplačevati, čeprav plačila iz Iraka ni prejel. To so bili časi, ko smo čakali na ta denar, na banki pa nismo dobili [premostitvenih] kreditov. V Litostroju so mlade delavke oziroma uslužbenke, ki bi sicer ostale brez službe, poslali v šolo, da bi se lahko zaposlile na drugih delovnih mestih. V tem času smo dobili novega direktorja, Jožeta Duhovnika. Tudi njegova žena je bila pri nas v službi.
Spominjam se tudi štrajka, ko smo šli v Cankarjev dom. To je bilo leta 1987. Pred skupščino sta nas nagovorila direktor Jože Šlander in predsednik sindikata Fadil Zec, koordinacijo pa je nato prevzel tehnolog France Tomšič. V naslednjih dneh je vodil nekakšna zborovanja. Ko pa je enkrat predlagal ustanovitev politične stranke, so se delavci umaknili, ga niso podprli.
Pred osamosvojitvijo smo delali zelo veliko za Jugoslavijo, potem pa se je tudi to ustavilo.
Pela sem v pevskem zboru Litostroj, vaje smo imeli enkrat do dvakrat na teden v enem od prostorov Industrijsko kovinarske šole. Z zborom smo zelo veliko prepotovali, predvsem po Jugoslaviji. Večkrat smo peli v Splitu, v Kavadarcih itd.
Nastopali smo tudi na vsaki proslavi. V Litostroju so jih organizirali pri Litostrojevem spomeniku pred upravno stavbo ali v sindikalni dvorani, kjer so bila sicer zasedanja delavskega sveta – takega zborovanja sem se tudi jaz enkrat udeležila. V tej dvorani so prirejali tudi druge kulturne prireditve in predvajali filme. V zboru so peli tudi zunanji člani, ki niso bili zaposleni v Litostroju. Velikokrat smo kakšnega dodatnega pevca pridobili na naših nastopih.
Na Češkem smo nekoč nastopali v tovarni turbin v Blanskem. S to tovarno smo imeli počitniško izmenjavo. Čehi so prišli k nam v Fieso, kjer smo imeli svoj počitniški dom, mi smo šli pa k njim. Na Češko imam res lepe spomine.
Malice smo jedli v jedilnicah v TOZD-ih. Hrano so pripravili v glavni kuhinji in nam jo pripeljali, tako da nismo stali pred restavracijo. Ko sem prišla v Litostroj, smo malico še kupovali, kasneje pa je bila brezplačna. Restavracija je bila odprta tudi za zunanje goste, tako da je k nam prihajalo jest veliko ljudi. Hrana je bila kar dobra.
Poleti smo hodili na dopust v Fieso in Mošćeničko Drago, enkrat smo tudi koristili Litostrojevo prikolico v kampu na Vrsarju. Na dopust smo se vozili s svojim avtomobilom. Najprej smo imeli fičota, kasneje, ko je začel standard naraščati, pa audija.
Založbe so v tovarni prodajale svoje knjige. V okviru sindikata so zbirali naročila in knjige so pripeljali v tovarno. Šle so kar lepo v promet. Spominjam se, da sem nekoč naročila Ukano Toneta Svetine, vendar sem bila prepozna in knjige nisem dobila.
Litostroj sem zapustila po upokojitvi leta 1989.”
Dom starejših občanov Šiška, 18. junij 2024
Pogovarjala sta se: Tomaž Miško in Nina Sovič
Transkripcija pogovora: Nina Sovič
Priprava besedila: Tomaž Miško
