Rodil se je leta 1934. Ko je bil otrok, je hodil v italijansko šolo. Pri petnajstih letih je šel na šolanje v Maribor ter po tem šel k vojakom. Leta 1956 se je zaposlil na Lipi, kjer je delal 12 let, dva meseca in 22 dni.
Na Lipi je bil vzdrževalec strojev, česar se je naučil že v Mariboru, kjer je pridobil veliko znanja. Izdeloval je rezervne dele, izvajal je redna popravila in skrbel za razvoj (rešil je probleme, ki jih drugi niso znali).
Na delo v Lipi ima veliko spominov. Spomni se čuta odgovornosti, bali in sramovali so se nepoštenosti (danes tega ni več). S sodelavci so bili neverjetno povezani. Plače so bile majhne, bilo je tudi veliko problemov, a se je vse rešilo.
Na delo je hodil peš, potem se je poročil v Žablje in se začel voziti s kolesom (v vsakem vremenu). Nato si je kupil vespo, Topolinčka.
Dokler ni bilo menze,so jim v Lipo zagotavljali suho malico – kruh in mortadelo.
Po tem je vse od osamosvojitve delal na Fructalu. Spominja se, da je delal vse sobote, vse nedelje, naredil je tudi po 200 nadur. Vsak problem je bil sposoben rešiti, vse popraviti.
Na sindikalne izlete so hodili po Dalmaciji, kjer so se sklepale tudi ljubezni.
Imel je različne vodje. Tisti, ki so imeli izobrazbo, so lepo ravnali z njimi. Sam se je veliko izobraževal, hodil na tečaje, pisal je poročila.
Bila je revščina, pravi gospod. Bili so lačni, hišo so komaj zgradili. Kljub temu je rad delal, garal. Nikoli mu ni bila muka delati.
