Izhodišče tretjega pohoda po sledeh Janeza Trdine v začetku junija 2017 je bilo na hrvaški strani Gorjancev: v Sošicah kot najvidnejšem središču Žumberka, hrvaškega narodnega parka. Od tod je izhajal zgodovinar in publicist Tadija Smičiklas, ki se je tri leta po Trdinovem odhodu iz gimnazije na Reki tam zaposlil kot profesor. Z vmesno postojanko na Boljarih in ob spremljavi Trdinovih zgodb (bajka Jutrovica) je vzpon na Gorjance hitro minil. S Trdinovega vrha so se hrvaški pohodniki odpravili nazaj proti Sošicam, slovenski pa do dveh glavnih gorjanskih postojank: najprej do Planinskega doma na Miklavžu, nato pa še do Planinskega doma pri Gospodični.
»Že precej po prihodu svojem na Hrvaško sem se bil namenil, da popišem vse važnejše pripetljaje, katere bom videl ali slišal, ter jih priobčim v kakem slovenskem listu ali pa tudi v posebni knjigi. Doba je bila tožna ali jako zanimiva! Dunajska vlada je hotela Hrvate ponemčiti, poslavši jim vse polno nemških ali kolikor toliko ponemčenih birokratov, po večini slovenske krvi, ki so s surovo silo pregnali narodni jezik iz vseh državnih uradov in višjih učilnic. Mene je neizrečeno mikalo zvedeti, kako se bodo ponašali ti uradniki, kojim so dali Ogri ime »Bachovi huzarji«, in kako bodo varovali in branili proti njim hrvaški »Iliri« svoje narodne pravice in svetinje. Pazil sem torej jako pozorno na vse pojave tujega nasilja in domorodnega odpora in popuščanja. Marsikatero reč sem si bil tudi zapisal, da se mi ne izmakne iz spomina. Te svoje opazke sem zdaj zbral in jih dajem na svetlo v tej knjigi, koji sem dal naslov »Bachovi huzarji in Iliri«. (Janez Trdina, Bachovi huzarji in Iliri)
