Konec 12. stoletja in domala celo 13. stoletje so krški fevd Rogatec upravljali gospodje Rogaški, ki so bili veja pomembnih deželnoknežjih ministerialov s Konjic (Kos, 2005).
Med rogaškimi vitezi so v pisnih virih iz tedanjega časa izpričani: ok. leta 1195 Štefan z Rogatca (Stephanus de Rohas; GZS 4, št. 881), leta 1197 Bertold in Štefan z Rogatca (Perhtoldus et Stephanus de Rohas; GZS 4, št. 892), leta 1249 Hilprandus, Ulricus milites de Rohats (GZM I/77), leta 1254 Bernard z Rogatca (Bernhardus de Rohathes; GZM I/86), leta 1269 Rudolf Rogaški (Rudolphus de Rohats), leta 1270 Leutold (Levtoldus de Rogat; GZM II/20), leta 1275 Tonlin (Tonlinus de Rohats) idr.
Njihova imena so navedena med pričami podpisovanja raznih pergamentnih listin (razsodb, pogodb, darovnic ipd.), ki jih v originalu in/ali prepisu hranijo v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, na mikrofilmu pa v Pokrajinskem arhivu v Mariboru. Digitalizirani prepisi nekaterih listin so dostopni tudi v Digitalni knjižnici Slovenije (dlib.si).
Konec 13. stoletja so gospostvo in grad podedovali Liechtensteini in ga leta 1301 prodali gospodom Žovneškim (pozneje Celjskim). Žovneški gospodje so uvedli varovanje gradu po grajskem fevdnem pravu, pri čemer je moral grajski oskrbnik (gradiščan), ki je bil obenem poveljnik grajske posadke, skrbeti za obrambo trga in gradu in na njem bivati, vendar ne domovati (Kos, 2005). Po izumrtju grofov Celjskih (leta 1456) je Rogatec prešel v last deželnih knezov, Habsburžanov.
V naslednjih stoletjih se je na gradu Rogatec zvrstilo več zakupnikov. Hans Rohitscher je bil skrbnik gradu med letoma 1486 in 1503. Sledil mu je svak Ahac Lindeški, njemu hči Kristina, soproga Krištofa Schrotta mlajšega, njej Ahacova vnukinja Zofija, soproga Ruperta Welzerja iz Spiegelfelda (Stopar, 2004).
V novem veku so Rogatec imeli v posesti Welzerji (1607 – 1681), sledili so jim Eggenbergi (do 1728), nato Lesliji (do 1803), Attemsi (do 1845) in nazadnje Windischgrätzi. Jože Masera, nekdanji predmetni učitelj iz Rogatca, v Krajevnem leksikonu Slovenije navaja, da je leta 1810 je grad še stal, vendar že do sredine 19. stoletja postal razvalina (Masera, 1976).
