V drugi polovici 20. stoletja je tujski promet v Bohinju začel ponovno postopoma naraščati, sprva so sèm v sindikalne počitniške domove hodili večinoma delavci. Nato so v hotele začeli prihajati tudi tuji turisti in kmalu je turizem Bohinjcem predstavljal že polovico vsega dohodka. Gostje so se radi vračali v Bohinj, vendar se je izkazalo, da primanjkuje turističnih nastanitev.
Hotel Zlatorog je deloval v okviru Gostinskega podjetja Zlatorog. Njegovo poslovanje je bilo uspešno, tako da so leta 1960 končali z gradnjo depandanse hotela Zlatorog, saj so menili, da bo to pripevalo k razširitvi turizma ob Bohinjskem jezeru. S tem so pridobili 70 dodatnih ležišč. Sam hotel so delno prenovili z novim pohištvom in centralno kurjavo. Posodobili so recepcijo in modernizirali kuhinjo. In res je imel tega leta hotel že 30 odstotkov več gostov kot prejšnja leta, v poletnih mesecih je bil polno zaseden. Dogradili so tudi restavracijski paviljon, s čimer so pridobili 180 sedežev in plesišče.
Problem so še vedno predstavljale slabe ceste po Bohinju, vse glasnejše so bile tudi zahteve po asfaltiranju ceste od Bleda skozi Sotesko do Zlatoroga. Podjetje se je občasno soočalo z manjšimi težavami in finančnimi izgubami, a so zaradi dobre zasedenosti te hitro pokrili. Tako je bilo tudi na začetku šestdesetih let, ko so težave v poslovanju zakrivili »takratni uslužbenci, predvsem računovodja in blagovni knjigovodja, ki nista imela urejenega knjigovodstva«.
Leta 1963 je gostinsko podjetje Zlatorog začelo z gradnjo dveh planinskih koč na Voglu, naslednje leto pa še hotela Ski na skali v bližini zgornje postaje nihalke. Pogoji za gradnjo so bili namreč ugodni, saj je bilo za razvoj turistične dejavnosti možno najemanje dolgoročnih posojil. V hotelu Ski je v dogovoru s hotelom Zlatorog, ki je tam prodajal svoje razglednice, nekaj časa poslovala tudi najvišja trgovina v Sloveniji, ki je bila poslovalnica trgovine Murka iz Lesc.
