Poročna knjiga (Sv. Trojica, letnik 1920, zaporedna številka 20) beleži podatek, da se je Neža Landergott dne 18. avgusta 1920. leta pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah poročila z Rudolfom Penom. Dve leti kasneje se jima je rodil sin Rudolf (torej Rudolf Pen ml.), ki je vse svoje življenje skrbno hranil osebno pisno korespondenco svojih staršev. Posebej po materini strani, torej po družinski liniji Landergottovih, so se nam ohranili slikoviti primerki voščilnic in razglednic, ki razkrivajo mnoge vpoglede v družinske, socialne in družbene odnose njenih akterjev.
GOD
Izvor besede: V starocerkveni slovanščini pomeni beseda god uro, pravi čas, praznik, leto. Od tod izvira tudi pomen godu kot obletnice, priložnosti, ki jih najdemo v nekaterih slovanskih jezikih; iz tega je med drugim izpeljana tudi hrvaška beseda godina – leto. Iz praslovanščine bi lahko izhajal pomen za poroko ugoden čas, ki se nanaša na čas, ko so se sklepale ženitovanjske pogodbe. Pri Slovanih se je to običajno dogajalo jeseni in pozimi. Od tod so se kasneje razvili tudi pomeni praznik, pogostitev, leto. (Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 1997, str. 147)
Beseda god v nekaterih drugih jezikih: nemško = Namenstag, angleško = name day, hrvaško = imendan, češko = jmeniny, italijansko = onomastico, francosko = fête, špansko = el santo.
O prazniku: God se tradicionalno praznuje v številnih državah po svetu. Gre za poseben dan v letu, ki je povezan z osebnim imenom slavljenca – od tod je na primer izpeljana tudi hrvaška beseda god = imendan. Običaj izvira iz katoliškega in ortodoksnega koledarja svetnikov, kjer verniki, ki so poimenovani po določenem svetniku, praznujejo spominski dan (največkrat dan smrti) tega svetnika. God je bil (in v nekaterih katoliških ali ortodoksnih regijah še zmeraj je) včasih celo pomembnejši od samega rojstnega dne. V mnogih državah, kjer se ta osebni praznik še zmeraj tradicionalno praznuje, pa god ni več povezan z vero.
Zgodovina godu časovno sega v zgodnji srednji vek, ko so v okviru pokristjanjevanja ljudstev izven nekdanjega rimskega imperija tako imenovana “krščanska” imena postala pomemben znak razlikovanja. Označevala so posebno vez z apostolom ali mučenikom, čigar ime je dobila pravkrar krščena oseba. Spominski dan svetnika, ki je imel točno določeno mesto v cerkvenem koledarju, je za nosilca imena dolgo stoletij imel večji pomen kot lastni rojstni dan. Ko se je namreč v srednjem veku oprijel običaj, da se je pri krstu, ki se je izvršil ponavadi že prvi dan po rojstvu otroka, krščencu nadelo ime tistega svetnika, ki je prav na ta dan praznoval svoj spominski dan, se je krstne datume tudi vestno pribeležilo v cerkvene knjige. Tako so se nam podatki o krstu oziroma godu neke osebe ohranili, medtem ko prav zaradi tega dejstva v veliko primerih njihovega rojstnega datuma sploh ne poznamo.
