Družina Vidmar in Hotko, sin oz. vnuk Ivan Vidmar
Izgnani 25. oktobra 1941 z Velikega Obreža, Dobova.
Izgnani so bili: stari oče Martin Hotko in stara mama Ana, hči Marija in hči Ana z otroki: Jože (1927), Franc (1929), Ivanka (1931), Stanko (1934) in Ivan (1935). Mož Ane Vidmar, rojene Hotko in oče otrok je umrl že leta 1936.
Družini sta bili izgnani najprej v taborišče Bad Langenau v Šlezijo, kjer so bili do 17. avgusta 1942. V taborišču Bad Langenau so šli Vidmarjevi otroci 7. januarja 1942 v šolo, in sicer v nemško šolo zunaj taborišča. V šolo so hodili vsi, razen Jožeta, ki je bil najstarejši. Že v taborišču je otroke stara mama, ki je znala nemško, učila nemščine. Naredila je kartice s črkami in te so otroci sestavljali v besede. Učiteljica v šoli je bila zelo zadovoljna z njihovim znanjem. Šla je v taborišče do stare mame, jo pohvalila, da jih je tako dobro naučila nemško. Ivana je želela učiteljica posvojiti, a mama tega ni dovolila.
V taborišču Bad Langenau so hodili izgnanci k verskim obredom v evangeličansko cerkev. Nemci so bili v večini evangeličani, katoličanov je bilo manj. Ivan Vidmar je bil v cerkvi ministrant. Ko je bila maša končana, je župnik Ivana vedno odpeljal v kuhinjo in mu dal hrano. To je Ivan odnesel v taborišče družini.
17. avgusta 1942 sta bili družini Hotko in Vidmar premeščeni v taborišče Bad Schwarzbach v Šleziji, kjer so bili do 20. decembra 1943. Nato so bili poslani v taborišče Essingen na Württemberško, kjer so bili do 17. maja 1944. Od tu so bili izgnani v Francijo na kmetijo »Fes« v neposredni bližini Nancyja.
V Franciji je bilo šest družin slovenskih izgnancev: Molanovi, Gerjevičevi, Vogrinčevi, Požarjevi iz Kapel in Vidmarjevi. Poleg njih so bili na kmetiji tudi Poljaki. Vsi odrasli so delali na kmetiji. Stanko in Ivan sta hodila v šolo v kraj »Habelschwartz«, kjer sta se dve uri učila v nemškem in dve uri v francoskem jeziku. Ivan je bil tudi v Franciji ministrant. Na pamet je znal celo latinsko mašo. Ko je v Nancy prišel škof, je bilo dvanajst ministrantov pri cerkvenem obredu, med njimi je tudi Ivan.
Osvobodili so jih angloameriški vojaki že 19. novembra 1944. 5. junija 1945 so bili odpeljani v zbirno taborišče Chateney. Tam so bili skoraj tri mesece, vodja taborišča pa je bil ameriški oficir. Ta je spremljal transport izgnanih vse do Jesenic. S seboj so imeli veliko hrane in veliko UNRA paketov. Vse to so jim na Jesenicah pobrali ruski vojaki.
V Dobovo so se vrnili 25. avgusta 1945.
