Družina Erban (Kapele)

Preko taborišča za izgon Rajhenburg so bili izgnani v Šlezijo, v taborišče Bad Reinerz. Oče Franc je bil kurjač v taborišču, mama je pomagala pri delu v kuhinji taborišča, sin Franci pa je delal na kmetiji Kessler in pozneje na kmetiji Klauss v bližini taborišča Bad Reinerz. Franci je na kmetiji Kessler opravljal različna dela, prav posebej pa je rad delal s konji. V času, ko je delal pri družini Klauss, ki je imela kmetijsko zadrugo, je naredil izpit za tovornjak in je razvažal robo kupcem.

V taborišču Bad Reinerz je Franc spoznal Antonijo Biščanič, izgnanko iz Ponikev pri Jesenicah na Dolenjskem, v katero se je zaljubil in sta se po vrnitvi iz izgnanstva aprila 1946 poročila.

Ivan, Miha in sestra Mimika so tudi hodili na delo k okoliškim kmetom, a so kmalu vsi trije pobegnili, se vrnili domov in odšli k sestri Olgi, ki je bila poročena v Križevcih na Hrvaškem.

26. junija 1943 je v taborišču umrl oče Franc. Takrat sta mama Neža in sin Franci pobegnila iz taborišča in odšla sta v bližino Berlina, k nekemu človeku, ki ga je Franc spoznal, ko je prevažal robo pri trgovcu Klaussu. Ta ga je povabil, da pride delat k njemu. Franc je bil pri tem človeku voznik tovornjaka, mama pa je kuhala in pospravljala stanovanje, ki sta ga dobila. Tu sta ostala vse do konca vojne.

Področje na vzhodu Nemčije so osvobodili ruski vojaki in vrnitev domov je bila težavna. Potovala sta dva meseca in ni bilo hrane. Prosili so jo pri ljudeh v bližini proge, kjer so se vozili.

V njihovi hiši v Župelevcu so imeli med vojno Kočevarji vojaški štab. Ko sta mama Neža in Franci prišli iz izgnanstva, je bila domačija popolnoma opustošena.

V domovino sta se vrnila 11. avgusta 1945.