Seidl je v Celje prispel aprila 1829, ko je nastopil službo učitelja gramatike na celjski gimnaziji. V Celje je pripotoval skupaj s svojo ženo, materjo in teto. Služba učitelja gramatike je bila njegova prva in zelo želena zaposlitev, saj je po smrti svojega očeta le stežka preživljal sebe in svojo družino. Vsakdanji kruh si je služil kot zasebni učitelj in s pisanjem pesmi, proznih, dramski del in potopisov. Nova zaposlitev pa mu je prinesla težko pričakovano osnovo, da si tudi sam ustvari svojo družino. Takoj ko je izvedel, da je dobil mesto profesorja na celjski gimnaziji, se je tik pred odhodom poročil s svojo zaročenko Therese Schlesinger. Seidl se je v svoji novi domovini dobro počutil. Svojih celjskih dni se je kasneje spominjal, da je kaj kmalu pozabil, kakšno je življenje v velikem mestu, kot je Dunaj. Začel je ceniti mir in domačnost, ki ga je ponujalo takrat še mestece ob Savinji. Zelo je vzljubil tudi naravo.
Spominja se, da se je vsaj enkrat tedensko povzpel na kakšnega od okoliških hribov. Vse to so bile zanj svetle strani malomestnega življenja, zato se je svojega celjskega obdobja spominjal kot zelo srečnega. Johann Gabriel Seidl je bil v Celju dobro sprejet, saj mu je mesto Celje le dve leti po njegovem prihodu na spodnjo Štajersko podelilo častno meščanstvo. Seidl je bil dejaven tudi v družabnem življenju celjskih meščanov, saj naj bi leta 1832 na proslavi ob cesarjevem rojstnem dnevu uprizorili njegovo igro »Das Bild«. Poleg tega je bil vse svoje celjsko obdobje zelo dejaven član celjskega diletantskega gledališča, kjer se je udejstvoval tako kot pisec dramskih del, kot tudi igralec in režiser.
Svoje celotno celjsko obdobje vzdrževal stike s svojimi dunajskimi prijatelji, ki ji je leta 1838 tudi obiskal na Dunaju. Eden od njih je bil tudi za Slovence zelo pomemben pesnik Anastasius Grün ali grof Auersperg, ki ga je Seidl v času svojega bivanja tudi večkrat obiskal na gradu Šrabajski turn v Krškem.
V času Seidlovega bivanja na Spodnjem Štajerskem je pomembno vlogo v njegovem delu odigral tudi takrat na Štajerskem zelo priljubljeni avstrijski nadvojvoda Janez, ki ga je Seidl večkrat obiskal na njegovem posestvu Meranovo. Pod njegovim mecenstvom je se je Seidl lotil zbiranja zgornje štajerskih ljudskih pesmi, ki jih je leta 1850 izdal v zbirki Almer. Nadvojvodi Janezu pa je pesnik posvetil tudi svojo najpomembnejšo pesniško zbirko Bifolien, ki ja izšla leta 1836.
Kot je bilo že omenjeno, je bilo Seidlovo celjsko obdobje izjemno plodovito. V tem času je nastala večina njegovih pesniških zbirk, proznih del in potopisov. Če naštejemo le nekaj del, ki so v tem času izšla izpod njegovega peresa: pesniški zbirki Bifolien (1836) in Liedertafel (1840), kratke zgodbe namenjene predvsem ženski publiki Georgien (1836) in Episoden aus dem Romane des Lebens (1839) in potopis Wanderung durch Tyrol und Steiermark (1840).
Poleg zgoraj omenjenih knjig je Seidl redno objavljal svoja dela tudi v avstrijskem strokovnem in dnevnem časopisju, kjer je poleg pesmi objavljal predvsem strokovne in potopisne prispevke, ki so se nanašali na področje takratne Spodnje Štajerske.
Ob Seidlovi vrnitvi na Dunaj je bil gimnazijski prefekt Hartnid Dorfmann edini, ki je v Celju njegov odhod tudi javno ovekovečil. Seidlu v slovo je napisal kronogram in kratko pesnitev, oboje v latinščini, ob sta bila natisnjena in dana v javnost.
Čeprav si je Seidl tudi sam zelo prizadeval dobiti službo v katerem od velikih mest Habsburške monarhije, ki bi mu prinesla ne samo karierni uspeh, ampak tudi boljši finančni položaj, je bilo slovo od Celja vseeno težko. To je Sedil zapisal tudi v svojih pesmih:
Ja, d’selbn war ich glückla,
Denn d’selbn war ich jung,
A Waldbam ohn Holzwurm,
A glock’n ohn Sprung.
Celjski zgodovinar Andreas Gubo je v svojem prispevku o Seidlu iz leta 1904 med drugim zapisal tudi, da je z lažno vestjo o Seidlovi smrti umrl tudi Seidl sam kot pesnik, saj se po vrnitvi na Dunaj s poezijo ni več ukvarjal in je svoje delo v celoti posvetil znanosti.
Celje je pomembno zaznamovalo Seidlova dela tudi po njegovi vrnitvi na rodni Dunaj, saj se je tudi po svoji vrnitvi na Dunaj ukvarjal s zgodovino Celja in z arheološkimi odkritji na področju Celja.
