Delo na polju v Bohinju

Bohinj je posebna dolina v mnogih pogledih. V preteklosti je poleg fužinarstva, gozdarstva in pašne živinoreje pomemben del preživetja ljudem predstavljalo polje. Skoraj vse, kar so ljudje potrebovali, so dobili od zemlje, ki so jo obdelovali s svojimi rokami, orodjem in s pomočjo živine. Zemlja te alpske doline, ki je danes namenjena predvsem travnikom in se ponekod že tudi zarašča z gozdom, je bila še pred petdesetimi leti ena sama njiva. Le še starejši ljudje vedo povedati, kako je potekalo delo na polju od pomladi do jeseni, kaj je raslo na njivah in kakšne so bile posebnosti obdelovanja polj ter spravila pridelkov in krme. Posebna so tudi imena orodij in posameznih del, značilna samo za Bohinj. Sprehodimo se skozi letne čase po bohinjskem polju v preteklosti.

POMLAD

Konec zime se v Bohinju približuje počasi. Še daleč v april je možno, da pride  zmrzal in mlade rastline zato morajo počakati daleč v maj, preden jim ljudje dovolijo pokukati iz zemlje. Ko sneg (če je zima snežena) še pokriva polja, a se že čuti, da prihaja pomlad, je čas za gnojenje. Za vožnjo gnoja so v Bohinju značilni posebni pleteni koši, ki se jih da pritrditi na ogrodje voza, pa tudi leseni vozovi, katerim se eno stranico odstrani in se gnoj z njih da “skipati”, potem pa porazdeliti v med sabo enakomerno oddaljene kupe. Včasih so gnoj zvozili na polja že pozimi in ga pustili na enem kupu. Kupe se potem z vilami raztrosi po njivi ali travniku (njive imajo pri gnojenju prednost, travniki so namreč pognojeni že z jesensko pašo). Danes težaškega trošenja ni več, saj se delo opravi s trosilniki. Travnike je bilo treba tudi “potrebiti” ali pobranati (z brano ali z vejami), da se je ruša prezračila, odstranili pa so se tudi odmrli deli trave in listje. Pognojene, zorane in pobranane njive so čakale na setev in sajenje. Glavne poljščine v Bohinju so bile krompir, koruza (ena najpomembnejših in prav posebna, bohinjska rdeča koruza, imenovana “trdinka”), od žit ječmen, rž, oves, pšenica (a le jara), mešanica med ržjo in pšenico t.i. “soršca”, ajda pa v Bohinju ni dozorela. Tudi pšenica ni preveč dobro obrodila, zato je bil kruh lahko tudi ječmenov, žganci pa le koruzni. Med žito so velikokrat sejali tudi deteljo ali korenje. Ko je bila njiva požeta, je med strniščem poganjalo drobno, do tedaj v senci rastoče korenje, ki je šele po žetvi dobilo dovolj svetlobe in prostora, da se je razraslo. Pletev strnišč pa je bila sila zoprno opravilo. Za krmo prašičev je bilo treba pridelati tudi peso: tej so že med letom obtrgovali listje in z njim krmili prašiče. Pomemben pridelek je bil fižol, včasih je rasel samostojno, včasih v kombinaciji s krompirjem. V Bohinju razširjena poljščina, ki ni bila namenjena prehrani, pač pa oblačilom, je bil lan – „van“. Ponekod so ga sejali spomladi, večinoma pa šele kot drugo poljščino: po žetvi rži konec julija ali avgusta. Vsa pomladna semena  so v Bohinju šla v zemljo precej kasneje kot drugod: krompir včasih šele konec maja, koruza še kasneje. Bohinjska posebnost so tudi “fančneki”: majhni vrtički, ponavadi stran od vasi, na robu pašnikov, če le mogoče pod skalnimi stenami, ki zbirajo sončno toploto in omogočajo hitrejšo rast, kjer so pridelali “fance” – sadike za v zelnik – “zevnjek”: predvsem solato in zelje. Takoj, ko je bila možna paša, je živina, ki je včasih konec zime že stradala, šla na pašnike okrog vasi, pa tudi na travnike, kjer je pričakala odhod v planine konec maja. 

POLETJE

Najtoplejši del leta je bil v znamenju spravila sena za krmo živine čez zimo, pletve in žetve. Ker je bila zemlja v dolini po večini uporabljena za njive, je le malo prostora ostalo za travnike. Zato so se kosile senožeti – “rota”, pa tudi nižje planine. Brez teh dodatnih travnikov krme za dolgo zimo ne bi zadostovalo. V dolini so kosili dvakrat: zaradi spomladanske paše prvič šele konec junija, drugič pa v avgustu. Senožeti se spravljajo julija: okrog svete Ane (26. 7.). Takrat so se skoraj cele družine za nekaj časa preselile “na rote”, nekateri člani pa so že tako “pvanval” v planinah. Potem je na vrsto prišla žetev, za katero je bilo zelo pomembno lepo vreme in veliko pridnih rok (ni čudno, da je v Bohinju toliko kozolcev, saj je tudi dežja dosti, pridelke pa je domov dobro spraviti suhe). Če je bila žetev bolj žensko opravilo, pa je bila mlačev moška stvar. To delo je bilo menda “fletno”, ampak naporno. Snope so na skednju – na podu zložili z zrnatimi konci skupaj in potem v ritmu (pika poka pika pok) s “cepi” tolkli po njih. Zrnje so potem z „vevnco“ metali v zrak in ga na ta način ločili od plev in smeti. Očiščeno je nato v posebnih žitnih skrinjah – “kaštah” ali „kaščah“ počakalo pot v mlin ali pod živalske zobe (oves in ječmen).  Na prehodu iz poletja v jesen je bil zrel že zgoden krompir, na “pokopano” njivo pa so sejali repo ali oves. Vsekakor njive nikoli niso bile prazne, le v času počitka zasejane z deteljo –“detoljo”. Zelo pomembno je bilo tudi kolobarjenje: na “celino” ali deteljo je prišla koruza (le eno leto), za njo šele krompir (lahko dve leti), žito ali pesa, fižol…

Vsa poletna dela so povezana z malicami, ki jih je bilo treba nositi koscem (ker so bili zgodnji, najprej že zajtrk), žanjicam, mlatičem in drugim delavcem na polju. Žganci, ješprenj, krapi,… za žejo pa “hrušova vodá”. 

JESEN

Jesen pobira sadove dela. Najprej krompir: v Bohinju lahko šele konec septembra, pa koruza, fižol (najprej je z rastlino vred – “fržolijo” šel v kozolce, da se je posušil, nato pa so ga omlatili s “cepi” in ga sejali z “reti”), korenje, pesa, nazadnje repa in zelje, ki ga je kdaj celo zapadel sneg. Koruzo je bilo treba najprej zličkati – “omajiti”, kar je bila priložnost za druženje: od hiše do hiše se je ob večerih “majilo”. Lepo spletena v kite se je koruza sušila po gankih okrog hiš in skednjev. Najboljšo so imeli za moko za žgance, slabšo pa so zmleli za krmo prašičem. Ko je lan odcvetel in naredil seme – „govice“, ga je bilo treba populiti. Z lanom je bilo veliko dela: najprej je bilo treba „govice“ ločiti od stebla – „orflat“, nato so lan odpeljali nazaj na polje in ga razprostrli po tleh, kjer je ležal kake tri tedne na dežju, soncu, včasih že tudi v slani, da je malo sprhnel in ga je bilo lažje treti. Pred trenjem ga je bilo treba posušiti: v posebnih stavbah, namenjenih celi vas ali delom vasi –“paždbah”, na lesah, pod katerimi je bilo mogoče zakuriti ogenj (in ga zelo natančno nadzorovati, da ni prišlo do požara). Ponekod so imeli tudi posebne peči, ki se jih je zakurilo zunaj „paždbe“ in je v notranji prostor šla samo vročina in dim. Suh in še topel lan so potem „trice“ trle s terilniki in tako ločevale pezdir od vlaken. Tudi to je bila priložnost za druženje, veselje in dobro hrano. Nadaljnje predelovanje je počakalo na zimo in naslednje leto (preja, pranje s pepelom, tkanje in beljenje platna). Jeseni je bilo veliko dela tudi s sadjem. Danes izginjajoči visokodebelni sadovnajki so stali okrog hiš, pa tudi po robovih travnikov in njiv. Jabolka (več sort, vse stare in odporne), hruške “tepke” in “moštarce”, slive “mrharce” in dragoceni orehi. S sadjem je povezano mletje in prešanje za mošt (sladek je bil za žejo ali pa se je v sodovih spremenil v alkoholen mošt – tudi za žejo –  in kis) in “namakanje” za zimsko kuhanje “šnopsa”. Hruške in krhlje jabolk so sušili na peči. Oktobra je s planin prišla živina in se potem do zmrzali pasla po pašnikih okrog vasi in tudi po travnikih (po sv. Martinu “čez ‘n čez”). Repa in zelje sta se naribana kisala v škafih. Del jesenskih opravil je tudi priprava zemlje za naslednje leto, vendar je bila jesenska “praha” v Bohinju bolj redkost kot pravilo. Ozimnega žita niso sejali (izjemoma rž), ker bi pomrznilo.

ZIMA

Zemlja zasluženo počiva. To je bil čas kolin, zbiranja fižola, dokončnega sušenja koruze na peči, “rofkanja” koruze, priprave semen za naslednje leto, sušenja sadja, popravljanja orodja, preje, tkanja, štrikanja in šivanja. Seveda tudi spravila sena z “rotov” v dolino in “furanja” lesa. Predvsem pa zasluženega počitka v kratkih dneh in dolgih nočeh ter druženja s pesmijo in pripovedovanjem zgodb.

Ana Marija Kunstelj