Če je bil delavec v tovarni zgolj eden izmed mnogih bolj ali manj brezimnih členov proizvodnega kolesja, je svojo zasebnost in individualnost vsaj v določeni meri našel in živel med domačimi stenami v krogu družine.
Čeprav so v nekaterih tovarnah delavke predstavljale čedalje višji delež vseh zaposlenih, je v prvi polovici stoletja še vedno prevladoval vzorec, po katerem so možje hodili na delo, medtem ko so njihove žene skrbele za otroke in praviloma skromni ter prenaseljeni dom. Odvisnost zgolj od moževega, pogosto bornega zaslužka, se je odražala tako v neprimernih bivanjskih pogojih kot tradicionalni in patriarhalni vzgoji ter medsebojnih odnosih. Slednji so se začeli počasi spreminjati šele z množičnim zaposlovanjem in emancipacijo žensk v socialističnem obdobju. Ekonomski razcvet in posledično dvig življenjskega standarda v šestdesetih letih je omogočil gradnjo novih stanovanjskih zgradb in naselij, boljše bivanjske razmere pa so pozitivno vplivale tudi na siceršnjo kvaliteto življenja ter razvoj različnih prostočasnih dejavnosti, od kulture do športa.
