Rojstvo čebelarskega društva Litija

Čebelarji, ki so se odločili za tožbo, so se družili v hiši Andreja Gorenca. Andrej Gorenc (1890-1960) je bil član upravnega odbora društva do smrti leta 1960.

Po večjem pomoru čebel se je v gostilni pri Gorencu, 21. 12. 1921, zbiralo 38 čebelarjev in ustanovili so čebelarsko podružnico Litija. Izvolili so tudi vodstvo: sodnika Alojza Žigona za predsednika, Leopolda Rusa za tajnika, Mihaela Bernika kot blagajnika. Sedež so imeli pri Gorencu.

Podani so bili predlogi za tožbo Topilnice na okrajnem sodišču v Ljubljani. Žigon je za advokata predlagal prijatelja, dr. Adlešiča iz Ljubljane, pametnega in umirjenega moža, ki je čebelarje pošteno in korektno zastopal v tej pravdi. Zaradi dobrih lastnosti in ugleda je bil kasneje izvoljen za ljubljanskega župana. Adlešič je prevzel zastopanje litijskih čebelarjev, vendar jih je opozoril, da ne smejo tožiti vsi čebelarji, temveč največ dva, trije, saj bi v nasprotnem primeru proces bil predrag, odškodnine previsoke in odpor lastnikov topilnice še večji. Za tožbo sta se prostovoljno odločila Bernikov Miha, krojač in Vidičev France, kmet iz Tenetiš. Zavedati se moramo, da so bili vložki zelo visoki. Tožnika pa sta položila na tnalo za pravice čebelarjev vse svoje imetje.

Tožba je bila s strani Adlešiča vložena na tedanje deželno sodišče v Ljubljani leta 1921 in proces se je bližal. Čebelarji so vneto zbirali dokaze. Pridobili so tudi potujočega čebelarskega učitelja Ivana Jurančiča, doma iz fare Cerkvenjak na Štajerskem in Alfonsusa z Dunaja, da bi dobro zastopala in branila zbrane dokaze, ki so govorili v prid čebelarjem. Pričakoval se je trd boj, saj tudi topilnica ni izgubljala časa in je pripravljala obrambo. Njih je branil advokat Mazek. Kronistu se zapiše, da so ti izvedenci in advokat govorili takšne« gorostasnosti« (neumnosti), da se normalnemu človeku enostavno zavrti. Advokata Mazeka pa so klicali kar »Zmazek«. Proces  na Deželnem sodišču v Ljubljani so čebelarji dobili, vpliv kapitala pa je bil premočan. Topilnica se je pritožila. Obravnave in sodbe so potekale na vseh instančnih sodiščih v Ljubljani. Proces je postajal drag in dolg. Toda advokat Adlešič je tolažil čebelarje. Počakajte, ne izgubite upanja, šli bomo na Stol sedmerice. To je bilo najvišje sodišče v takratni državi SHS s sedežem v Zagrebu. Na sodnikovi mizi se je znašel avstrijski čebelarski časopis Bienenvater, v katerem je bila opisana podobna pravda iz avstrijskega mesta Bischofshofen. Tam je topilnica priznala krivdo in priznala čebelarjem visoko odškodnino. Sodnikom na podlagi tega ni preostalo drugega kot, da so priznali pravdo čebelarjem in s tem tudi ustrezno odškodnino. Seveda so na podlagi te tožbe kasneje tožili tudi ostali čebelarji. Precedens je bil dobljen in zmagali so. Rezultat te zmage v pravdnem postopku je bil, da so dobili čebelarji povrnjeno škodo. Topilnica je lahko žgala rudo iz Srbije le v času mirovanja čebel, to je v zimskem času, samo taljenje pa je lahko potekalo kadarkoli. Zaradi predvidenih visokih rent, pa je Topilnica Litija raje zaprla svoja vrata, preselila stroje in naprave na Kosovo v Trepčo, kjer so posledice topilničarstva po 100 letih vidne še danes.

V pravdi je sodelovalo več kot 50 prič in veliko strokovnjakov (metalurgov, kemikov, čebelarjev). Stroški pravdanja so znašali več 100.000 dinarjev (preračunano v takratno vrednost 200 parov vlečnih volov). Šele pri tem lahko vidimo nepredstavljive vrednosti in vložke v čebelarsko pravdo. Seveda je vse to kot poraženka morala plačati Topilnica Litija. Konec leta 1924, to je naslednje leto po končani prvi pravdi, je topilnica prenehala obratovati. Poskus zagona se je pojavil še leta 1927, nato pa so peči za vedno ugasnile, sam rudnik pa je z delovanjem prenehal v letu 1965.

V letu 2017 so del rudnika Sitarjevec ponovno odprli v turistične namene, saj je bilo v njem najdenih preko 60 različnih mineralov, v opuščenih rovih se nahajajo hitro rastoče železovo-manganove kapniške strukture, ki so edinstvene in najlepše na širšem evropskem prostoru.