17. avgusta 1914, ko so ruske čete vdrle v Vzhodno Prusijo, je Herman Potočnik že sodeloval v spopadu pri kraju Sitar in se izkazal kot pogumen in neustrašen častnik železniške čete. Proučeval je bojišče med Avsto-Ogrsko in Srbijo v Šabcu.
Do januarja 1915 je kot gradbeni vodja skrbel za obnovo porušenih železniških objektov na srbskem bojišču. Od februarja do začetka maja 1915 je bil poslan v Galicijo, na vzhodno fronto, kjer je sodeloval pri gradnji viadukta Košar na železniški progi Munkács–Stryj. 1. maja 1915 je napredoval v nadporočnika, kot član železniške čete v Galiciji pa je na predlog vrhovnega poveljnika armad, feldmaršala nadvojvode Friderika, za pogumno delovanje 29. 5. 1915 prejel še najvišje pohvalno priznanje. Takoj zatem je postal poveljnik dopolnilne čete železniškega polka v Korneuburgu. Sledila je gradnja raztovornega mesta in rampe pri Zgornji Košani ob železnici Pivka–Divača. Od konca oktobra 1915 do začetka marca 1916 je sodeloval pri obnovi železniških objektov in mostu Zemun–Beograd. Pri tem se je posebno izkazal s svojo zamislijo konstrukcije ladij za dvigovanje težkih bremen iz vode. Znova je prejel najvišje pohvalno priznanje za svojo izpričano neustrašnost na bojišču. Od pomladi 1916, do konca prve svetovne vojne je kot vodja cestnih in mostovnih gradenj skrbel za odpravo uničenih objektov na fronti ob Soči in Piavi. Na tem območju je sodeloval tudi pri obnovi zavzetih uničenih vzletno-pristajalnih stez.
V času med decembrom 1914 in septembrom 1917 je imel Herman Potočnik sedem dopustov, namenjenih za počitek in ureditev družinskih zadev; vsaj pet jih je preživel v Mariboru, delno pa tudi na Dunaju. Dopust v novembru in decembru 1916 je bil zaradi zlatenice podaljšan do 4. marca 1917 zaradi zdravljenja v Rezervni vojaški bolnišnici II v Mariboru in Rezervni vojaški bolnišnici v Rogaški Slatini.
Potočnik je bil v vojaški evidenci 31. 1. 1919 prijavljen v Korneuburgu, Jochingergasse 9 (12 km severozahodno od Dunaja). Ta naslov je zabeležen tudi na vpisnici ob začetku študija v šolskem letu 1918/19. 5. septembra 1919 je že bil prijavljen v Neutorgasse 1, v prvem dunajskem okrožju. Nekaj časa je zatem znova bival v Korneuburgu, od 24. septembra 1920 pa do smrti 27. avgusta 1929 je bil stalno prijavljen v Neutorgasse 1. Štirinadstropna večstanovanjska zgradba je bila ob koncu druge svetovne vojne bombardirana. Na tem mestu je sedaj poslopje avstrijskega zveznega ministrstva za šolstvo, umetnost in kulturo (Neutorgasse 1–3 / Concordiaplatz 2).
V osnovni vojaški evidenci je zabeleženo, da je 10. marca 1923 dobil status vojnega invalida z nazivom kapetan (stotnik). Zaradi zapoznele prijave mu je bila 1. junija 1926 pri B.M.S. [?] zavrnjena vloga za preverjanje vojne poškodbe in verjetno s tem povezanega višjega nadomestila k pokojnini.
V času med decembrom 1914 in septembrom 1917 je imel Herman Potočnik sedem dopustov, namenjenih za počitek in ureditev družinskih zadev; vsaj pet jih je preživel v Mariboru, delno pa tudi na Dunaju. Dopust v novembru in decembru 1916 je bil zaradi zlatenice podaljšan do 4. marca 1917 zaradi zdravljenja v Rezervni vojaški bolnišnici II v Mariboru in Rezervni vojaški bolnišnici v Rogaški Slatini.
Potočnik je bil v vojaški evidenci 31. 1. 1919 prijavljen v Korneuburgu, Jochingergasse 9 (12 km severozahodno od Dunaja). Ta naslov je zabeležen tudi na vpisnici ob začetku študija v šolskem letu 1918/19. 5. septembra 1919 je že bil prijavljen v Neutorgasse 1, v prvem dunajskem okrožju. Nekaj časa je zatem znova bival v Korneuburgu, od 24. septembra 1920 pa do smrti 27. avgusta 1929 je bil stalno prijavljen v Neutorgasse 1. Štirinadstropna večstanovanjska zgradba je bila ob koncu druge svetovne vojne bombardirana. Na tem mestu je sedaj poslopje avstrijskega zveznega ministrstva za šolstvo, umetnost in kulturo (Neutorgasse 1–3 / Concordiaplatz 2).
V osnovni vojaški evidenci je zabeleženo, da je 10. marca 1923 dobil status vojnega invalida z nazivom kapetan (stotnik). Zaradi zapoznele prijave mu je bila 1. junija 1926 pri B.M.S. [?] zavrnjena vloga za preverjanje vojne poškodbe in verjetno s tem povezanega višjega nadomestila k pokojnini.
