Avstro-Ogrska je bila dualistična država, ki je nastala po ustavni reformi Avstrijskega cesarstva leta 1867 in je obstajala do leta 1918. Takoj po razpadu, zasedbi in razdelitvi stare Jugoslavije, je dobila za okupatorje strateški pomen tudi železniška proga.
Nemška okupacijska oblast je uvidela, da je Litija pomemben kraj blizu nemško-okupacijske meje in na pragu Ljubljane.
Zaradi napovedi vojne je vojaška oblast stare Jugoslavije okrepila moč orožniških postaj v Zasavju z namenom varovanja železniške proge. Tudi most in predor v Pogoniku je strateško pripravila za rušenje in v posebne niše in glavne nosilce položila mine. V splošni zmedi kraljeve vojske do rušenja ni prišlo. Nemci so dobili objekte nedotaknjene, skupaj z razstrelivom, in po njihovem prihodu so tako neovirano pričeli uporabljati promet.
Prvi Nemci so prišli v Litijo v nedeljo, 13. aprila 1941. Litijo so spremenili v utrjeno mesto. Zgradili so več bunkerjev in močno obzidali železniško postajo. Nemške patrulje in straže so vsako noč krožile po mestu.
V Litiji je bilo vzpostavljenih več uradov, ki so skrbeli za zaščito mesta in infrastrukture.
V poslopju sedanjega zadružnega doma pred cerkvijo se je nastanilo poslopje gestapa (Geheime Staats Polizei – Tajna državna policija). Njen prvi šef je bil Gerlach, drugi šef pa Kinkelin.
Žandarmerijska postaja se je nahajala na Jerebovi ulici, v poslopju bivše šole. V njej je bilo kakih 50 pomožnih orožnikov – mobilizirancev. Glavnina žandarmerije se je naselila v poslopju okrajnega glavarstva (sedaj knjižnice). Komandant je bil Viktor Ertl.
Sedež nemških obmejnih straž (colarjev) je bil v Koblerjevi hiši. Ti so imeli svoje mejne postojanke vzdolž nemško-italijanske meje na Bogenšperku, na Javorju, na Trebeljevem in na Prežganju.
V Litijo so bile poslane še druge nemške enote SS in SA. V zadružnem domu je imela svoje prostore Kärtner Volksbund.
V Litiji je imel svoj sedež tudi poseben železničarski obnovitveni urad Bahnschutz (železniška zaščita). Delavci so popravljali železniško progo skozi Zasavje, ki so jo stalno rušili partizanski minerji.
Vod partizanskih minercev je bil ustanovljen sredi oktobra 1943. Njegova naloga je bila rušenje in miniranje objektov ter prometnih poti, ki jih je uporabljal okupator od Laz do Zagorja.
6. junija 1944 so se začeli izkrcavati zavezniki na zahodni evropski obali, nemški okupator pa je začel premeščati svoje vojake proti zahodu. Zato je moral imeti prosto pot po cestah in železnicah. Z vsemi silami je skušal obdržati prosto pot po železnici. Povečali so nadzor tudi na železniški progi iz Ljubljane preko Zidanega Mosta do Celja. Branili so jo z vsemi silami. Meseca septembra 1944 je glavni štab NOV Slovenije odločil, da mora železniški promet na progi med Ljubljano in Zidanim mostom prenehati.
