Gospodarski razvoj, povezan z zgodnjo industrializacijo, modernizacijo in razvojem prometa, je omogočil tudi temelje za bodoči razvoj turizma. V sedemdesetih letih 19. stoletja so v monarhiji začela nastajati prva olepševalna društva, ki so poleg olepšave domačega kraja skrbela tudi za turistično propagando. Tako je leta 1871 na pobudo celjskega župana dr. Josefa Neckermanna kot prvo na Slovenskem nastalo Olepševalno društvo v Celju (sledila so mu društva v Kranju, Mariboru in Postojni).
Celje je sredi druge polovice 19. stoletja premoglo kar pet hotelov, štiri kavarne in vrsto gostiln, novoustanovljeno olepševalno društvo pa je prevzelo skrb ne le za lep videz mesta in okolice, ampak tudi za posredovanje turističnih sob in turističnih informacij ter seveda za prijetno bivanje tujcev v mestu.
Konec 19. stoletja je društvo mestni park razširilo v smeri proti Seidlovemu studencu in Anskemu vrhu, kupilo Gozdno hišo in jo vključilo v ponudbo parka, organiziralo prireditve v parku, zasadilo drevorede ob mestnih vpadnicah in na Jožefovem hribu, urejalo poti do bližnjih izletniških točk, obnovilo Friderikov stolp na Starem gradu ter izdalo prve razglednice, prospekte in kataloge o Celju. V mesto ob Savinji so v tem času namreč prihajali na dopust številni tujci, zlasti dunajski in graški Nemci.
V letih pred prvo svetovno vojno je društvo v mestni park umestilo vremensko hišico, cvetličnjak s toplimi gredami ter glasbeni paviljon, v katerem je poleti dvakrat tedensko igrala kapela glasbenega društva.
Ob koncu 19. stoletja je Celje zaznamovala pospešena industrializacija, socialno in nacionalno strukturo mesta je spreminjal tudi z njo povezan proces urbanizacije. Vse do razpada dvojne monarhije je gospodarsko, kulturno in politično dominantno nemško prebivalstvo zadržalo popolno prevlado.
