Skozi našo dolino so poštna sporočila verjetno potovala, odkar jo je naselil človek. Znano je, da so že Rimljani prevažali in prenašali pošto skozi naše kraje. V 5. stoletju je s propadom Rimljanov poštni promet zamrl. Obdobje srednjega veka ni poznalo rednih poštnih zvez. Val sprememb se je v Evropi pričel v 16. stoletju.
Po smrti cesarja Ferdinanda I. (1564) je dobil njegov sin nadvojvoda Karel ozemlje notranjeavstrijske dežele. Sem je sodilo tudi slovensko ozemlje. Sedež je bil v Gradcu. Janeza Krstnika Paara je imenoval za vodjo novega dvornega poštnega urada, ki je v naslednjih letih organiziral poštno službo v Notranji Avstriji. Najprej so uporabljali Sigismundovo poštno zvezo (Krakov – Dunaj – Gradec – Maribor – Ljubljana – Gorica – Benetke – Rim) od leta 1558 do 1872. Prenašali so tudi pisma zasebnikov po enotni tarifi 6 krajcarjev (desetina goldinarja). Po prekinitvi te zveze je Karel ustanovil redno tekaško zvezo na relaciji Gradec – Maribor – Celje – Ljubljana – Gorica. Tekači so v LJ prihajali vsak četrti dan. Sli so se menjavali na vsaki postaji. Tako smo na slovenskem ozemlju dobili prvo javno poštno službo.
Leta 1578 so na tej poti tekače zamenjali jezdeci. Paar je ob poti organiziral ustanovitev poštnih postaj (Sl. Bistrica, Celje, Vransko, Podpeč pri Lukovici, Ljubljana) in nastavitev poklicnih poštarjev.
Leta 1621 je cesar Ferdinand izdal prvi patent za naše ozemlje, ki je med drugim poštnim slom zagotavljal neoviran prehod čez deželo in obvezoval zemljiško gospodo, da slom v nujnih primerih (npr. obveščanje o turških vpadih) priskrbijo konje.
Leta 1672 in 1695 je vladar Leopold izdal dva nova patenta, s katerima je določil delovanje poštne službe. Osnova poštne službe je poštni urad, ki ga je vodil poštni mojster. Ta je skrbel za poštno zvezo, priskrbel in plačal poštne sle, skrbel za točnost voznega reda ter za vpisovanje poštnih pošiljk v poštne liste.
Deželne vlade ob pomoči cestnih komisariatov in nadzorstev (s sedeži v Mariboru, Celju, Vranskem) so morale skrbeti za dobro stanje in vzdrževanje poštnih cest.
1. julija 1722 je bila vpeljana prva uradno izdana pisemska tarifa za vse habsburške dedne dežele. Pošiljatelj in prejemnik sta plačevala vsak polovico poštnine, le-ta pa je bila odvisna od teže pisma in dolžine poti.
Odlok z 8. julijem 1730 uvede redno poštno zvezo z vozovi dvakrat tedensko na relaciji Gradec – Ljubljana – Trst.
1. junija 1750 se odpravi polovična pristojbina in se prenese v celoti na prejemnika! Dovoljeno pa je bilo plačati poštnino pošiljatelju, da je s tem razbremenil prejemnika. Od 1. novembra 1751 dalje se znova uvede plačevanje poštnine ob predaji in prevzemu pošiljke.
Od leta 1751 dalje je bilo treba na pismu označiti kraj, kjer je bilo oddano, s čimer so bili uvedeni nekakšni poštni žigi.
1. novembra 1789 se spremeni način plačevanja poštnih pristojbin. Za enako težka pisma se uvede enotna poštnina ne glede na razdaljo. Ostaja pa način plačevanja pošiljatelja in naslovnika.
Takoj po prihodu na prestol leta 1792 se je vladar Franc II. odločil za spremembe poštnega omrežja. Uvedel je vsakodnevno pisemsko zvezo Dunaj – Gradec – Trst z vozovi.
Leta 1804 so zaradi predolgega odseka med Celjem in Vranskim ustanovili novo poštno postajo v Šempetru. Leta 1808 jo je vodil Avgust Handlicher.
V času Ilirskih provinc (1809-1813) so Francozi pričeli postopno uveljavljati novo poštno organizacijo.
Poštni zakon Ferdinanda I. iz leta 1837 je prinesel nove spremembe v poštni organizaciji.
Poštna uprava je že pred letom 1850 prejela več zahtev po reformi pošte, predvsem po uvedbi plačevanja poštnine vnaprej. Kot dokazilo za tako plačilo pa so uvedli poštno znamko.
16. marca 1865 dobi Žalec pošto.
20. julija 1873 uvede c. kr. poštno vodstvo med Celjem in Vranskim še dodatno (drugo) vožnjo s poštnim vozom (Slov. narod št. 173 – 1873).
Pošta je z razvojem prometa, industrije in trgovine uvedla nove storitve. Telegrafske direkcije so leta 1883 združili s poštnimi, kasneje pa priključili še telefonijo.
