Nekateri duhovniki, ki so službovali v Smledniku, odkar stoji sedanja cerkev sv. Urha
Nekdaj so bili v marsikaterem kraju edini izobraženci duhovniki in organisti. Na marsikaterega duhovnika se v župniji ohrani spomin zelo dolgo. Tudi v Smledniku so nekateri pustili močan pečat. Začnimo z župnikom, pod čigar vodstvom je bila zgrajena sedanja župnijska cerkev sv. Urha.
Simon Kavalar je bil rojen 20. oktobra 1776 v Ratečah, v duhovnika je bil posvečen 4. septembra 1804. Najprej je bil kaplan v Šmartnem pod Šmarno goro, potem v Šmartinu pri Kranju in v Stari Loki, nato pa je postal župnik pri sv. Heleni v Dolskem. Od tam pa je prišel za župnika v Smlednik, kjer je vodil gradnjo nove cerkve. V Smledniku je obhajal tudi zlato mašo, 30. maja 1856 pa je tukaj tudi umrl.
Anton Klemen je bil rojen 16. januarja 1821 v Vnanjih Goricah, posvečen pa je bil 31. julija 1847. Najprej je bil vzgojitelj pri plemiški družini Thurn v Radovljici, potem kaplan v Logatcu, Ribnici in v svoji rojstni župniji Brezovici, v Mengšu in Cerkljah, nato pa je postal župnik v Smledniku, kjer je služboval do leta 1885. V tem času se je marsikaj spremenilo v župniji, saj je bil zavzet tako za duhovno kot materialno plat. Poskrbel je za obnovo podružničnih cerkva, za župnijsko pa je priskrbel oltarno sliko Brezmadežne, ki so jo maja, med šmarnicami, namestili v glavni oltar. Leta 1885 se je preselil v Šmartin pri Kranju, kjer je 31. maja 1893 tudi umrl.
V času njegovega župnikovanja je bil nekaj let kaplan v Smledniku Andrej Karlin, ki je bil rojen 15. novembra 1857, v duhovnika pa posvečen 24. julija 1880. Ker je iz tega časa precej dopisov iz Smlednika v takratne časopise, se je ohranilo tudi pričevanje o tem, kako je pomagal pri gašenju požara na kmetiji Antona Jerale (na Tomelnovi kmetiji) v Hrašah. Pozneje je odšel na nadaljnji študij v Rim, doktoriral iz cerkvenega prava in leta 1910 postal tržaško-koprski škof. Po prvi svetovni vojni je bil prisiljen odstopiti zaradi italijanskih nacionalističnih pritiskov, leta 1923 pa je bil imenovan za lavantinskega (mariborskega) škofa. Umrl je 5. aprila 1933 v Mariboru.
Janez Karlin je bil rojen 4. septembra 1842 v Stari Loki, bil je starejši brat Andreja Karlina. Posvečen je bil 3. avgusta 1867. Najprej je bil kaplan v Hrenovicah, pri Sveti Trojici na Dolenjskem in v Šentvidu pri Cerknici, kjer je bil nekaj časa tudi župnijski upravitelj, v Dobrničah pa je bil župnik, preden je prišel v Smlednik. Tu je bil župnik od leta 1890 do 1904. Ker mu je slabel vid, je stopil v pokoj. Umrl je 18. novembra 1915 v Škofji Loki.
Ob upokojitvi leta 1904 so se mu farani zahvalili v časniku Domoljub 3. novembra 1904: »Iz Smlednika. Dne 16. oktobra se je poslovil od nas gospod župnik Janez Karlin. Preživel je med nami malodane petnajst let. Bil je vsestransko delaven v cerkvi in zunaj. Za spomin je daroval naši farni cerkvi krasno monštranco v romanskem slogu Najprisrčnejša hvala mu za ta velikodušni dar. Naj bo uverjen, da mu ostanejo Smlejci trajne hvaležni za vso njegovo skrb, požrtvovalnost in delavnost. — Dne 26. okt. pa je prišel prvič v našo sredo novi gospod župnik Janez Dobnikar. Vas je bila vsa okrašena z mlaji, zastavami in s slavoloki. Možje so se mu peljali nasproti. Fantje so ga pozdravili na konjih. Dekleta in šolski otroci so ga sprejeli z zastavami. Celo požarna bramba iz Pirnič se je prišla poklonit novemu gospodu. Bog daj, da bi gospod užil med nami obilo veselja!
Mihael Barbo je bil rojen 14. septembra 1846 v Mirni Peči, v duhovnika pa je bil posvečen 31. julija 1871. Služboval je v več krajih, leta 1905 pa je postal župnik v Smledniku. Tu je poskrbel tudi za to, da je bila cerkev poslikana in zvonik povišan. Iz Smlednika je odšel v Zalog pri Cerkljah in stopil v pokoj. Umrl je 7. septembra 1915.
Franc Zorko je bil rojen 3. novembra 1882 v Vačah, posvečen pa je bil 12. julija 1906. Njegovo prvo kaplansko mesto je bil prav v Smledniku. Tu je bil tudi kulturni animator in organizator, saj je bil leta 1908 podpisnik vloge za ustanovitev kulturnega društva Kvišku. Iz Smlednika je odšel za ekspozita v Nadanje selo pri Postojni, potem je bil župnijski upravitelj v Slapu, leta 1916 je postal kaplan v Vodicah, potem pa je bil poklican v službo vojaškega kurata. Leta 1924 je v Letopisu nadškofije Ljubljana omenjen kot župnik pri Svetem Duhu v Velikem Trnu. Umrl je 15. julija 1942 v Ljubljani.
Maja 1915 je postal v Smledniku župnik Martin Kerin, rojen 21. avgusta 1869, posvečen pa je 23. julija 1892. V Smlednik je prišel maja 1915 in ostal tu do maja 1923. To je bilo težko obdobje in iz oznanilne knjige ter člankov iz časopisja se vidi, da je bil dober župnik, da je čutil s farani. Trudil se je za duhovno rast svojih faranov s tem, da je vabil k molitvi, spodbujal vključevanje v razna združenja in bratovščine. Bil je duhovni voditelj za Marijino družbo in bratovščino sv. rožnega venca. Leta 1923 je vstopil v Družbo misijonarjev sv. Vincencija Pavelskega – k lazaristom in umrl 6. aprila 1931 v Ljubljani.
Ivan Platiša je bil rojen 16. januarja 1890 v Hrastnici pri Škofji Loki, posvečen pa 16. julija 1914. Po več kaplanskih mestih in prestani kazni zaradi krivične obdolžitve je na novega leta dan 1934 prišel v Smlednik. Razvil je živahno pastoralno dejavnost in se zapisal v spomin faranov.
Na začetku nemške okupacije so ga Nemci takoj aretirali, potem je bil izgnan z nemškega zasedbenega območja. O njegovih zadnjih mesecih je pisal tudi Janko Maček v 34. številki revije Zaveza: »Ivan Platiša je prišel v Smlednik leta 1934. Pred tem je bil kaplan v Komendi in zaradi znanega šenčurskega zborovanja so ga šest mesecev vlačili po zaporih. Kot marsikateri pregnanec z nemškega zasedbenega področja se je proti koncu leta 1941 tudi on zatekel v Ljubljansko pokrajino; pod svojo streho ga je vzel ostareli župnik Povše na Čatežu pod Zaplazom in s tem pridobil dobro pomoč za delo v župniji. Ob kapitulaciji Italije so tako bili na Čatežu kar trije duhovniki: domači župnik Povše, izgnani smledniški župnik Platiša in domačin Viktor Vitigoj, ki je bil doma na študijskem dopustu in se ni mogel vrniti v Ljubljano. Zadnje dni oktobra je na Čatežu prišlo do spopada med partizani in Nemci. Partizani so se kaj hitro umaknili, nemški vojaki pa so vdrli v na pol požgano in porušeno vas ter se znesli nad nemočnimi prebivalci. Med talce so uvrstili tudi župnika Platišo in mladega duhovnika Vitigoja. Šele dober teden kasneje so domačini oba duhovnika našli mrtva pod cesto približno 1 km od vasi in ju 8. novembra pokopali ob cerkvi na Čatežu.«
Med drugo svetovno vojno so prihajali maševat različni duhovniki, ob oltarju župnijske cerkve pa je celo vojno visel napis, ki se ga starejši farani še spomnijo; desno od oltarja: »Reši nas vojnih grozot«, levo pa: »Marija Pomagaj zaupamo«.
