Lojze Zupanc je s svojimi članki in leposlovnimi prispevki sodeloval v različnih časopisih in revijah. Svojo prvo pripovedko »Kako se je vrag učil igrati na harmoniko« je poslal uredniku Našega roda Josipu Ribičiču. Ta jo je objavil skupaj z ilustracijo Maksima Gasparija. Uspeh je Zupanca opogumil, da mu je začel redno pošiljati svoje v literarno preobleko zavite ljudske pripovedi in vse so bile objavljene.
Po prvih uspehih v Našem rodu ga je k sodelovanju povabil tudi dr. Pavel Karlin, urednik otroškega lista Zvonček. Tu je Zupančeve belokranjske pripovedke ilustriral akademski slikar Mirko Šubic. Kot sodelavca Našega roda in Zvončka ga je k sodelovanju pri Mladem Jutru nato povabila še Franka Levstikova.
Od leposlovja je objavljal tako posamezne pravljice, pripovedke in odlomke iz knjižno objavljenih del kot tudi izvirne zgodbe. Z nekoliko drugačno tematiko izstopajo njegove partizanske zgodbe.
Zupanc je tenkočutno opazoval življenje okrog sebe, se s prispevki odzival na aktualne razmere in jih objavljal v različnih glasilih. V podlistkih in satiričnih feljtonih piše o neumornem učitelju Čičigoju, ki se spopada z različnimi tegobami podeželskega učitelja; z njim na šaljivo zbadljiv način prikaže predvsem žalostne plati tedanjega učiteljskega stanu. Poleg teh je napisal tudi več kritičnih prispevkov na temo izobraževanja in člankov o aktualnih vprašanjih družbenega življenja.
