Mestna knjižnica Izola je v četrtek, 20. februarja gostila že 70. večerni klepet z “Zanimivimi Izolani”. Ti večeri potekajo od leta 2004, njihov namen pa je predstaviti zanimive, ustvarjalne Izolane ali zanimive skupine iz različnih področij življenja in dela, se seznaniti z njihovim delovanjem, z izkušnjami, s katerimi sooblikujejo naš kraj. Od njih se lahko veliko naučimo, ko podrobneje spoznavamo njihov poklic, način življenja, razmišljanja, ustvarjalnost. Iz vrst rimokatoliške Cerkve so se kot »Zanimive Izolanke« že predstavile izolske sestre Uršulinke.
V intimnem okolju Wine Bara Zaro, ki to sezono gosti večerne klepete, se je v pogovoru z Natašo Benčič, novinarko Radia Koper-Capodistria, predstavil Janez Kobal, izolski župnik. Glasbeno je večer obogatil Enzo Hrovatin. Prireditev od vsega začetka podpira tudi Občina Izola; ta večer nas je s svojo prisotnostjo počastil občinski svetnik Branko Simonovič, ki je ob jubiljenjem večernem klepetu Marini Hrs, direktorici knjižnice, in voditeljici večernih klepetov, Nataši Benčič, poklonil izbrano rezano cvetje, gostu večera, izolskemu župniku, pa županovo vino.
Janez Kobal je v Izoli že deveto leto; tu obožuje dvojezičnost, večkulturnost, vino, dar Boga, kot zmoli vsak dan pri sveti maši, sad trte in delo človeških rok, ter tudi burjo, ta ga, poleg tega, da deluje prečiščevalno, spominja na rodni kraj, Belo za Nanosom, kjer, se ve, burja piha zares močno. V Beli, v župniji Podkraj, je že pri svojih rosnih štirih letih, ko je na domačem dvorišču želel postaviti cerkev in v njej maševati, morda nakazal namero, da se bo v odraslosti posvetil duhovniškemu poklicu, dasiravno je z dejansko odločitvijo za mašniško posvečenje, veliko let pozneje, presenetil vse domače. Zlasti zato, ker so bila najstniška leta precej uporniška, veliko je bilo vzponov in padcev v času šolanja, pa še sam je dolgo presojal to možnost, bluzil in dvomil celo v času študija teološke fakultete, vse dokler ni med predavanjem morale spoznal prispodobo duhovniškega »očetovstva«, ki ga ta poklic v sebi nosi in za katerega je vredno vztrajati.
Diakonsko posvečenje je prejel v Kanalu, pred prihodom v Izolo je 9 let služil v Cerknem, pred tem 4 leta v Sečovljah, duhovniško pot pa je začel v Tolminu. Delovni dan duhovnika je prežet z raznolikostjo številnih opravil, od pastoralnih do birokratskih pa tudi gospodinjskih in gradbenih. Zlasti so izziv srečanja z bolniki ali drugače trpečimi. Osrečuje ga, ko tem ljudem nese upanje, odrešenje, zaupanje, da je ta bolečina položena v božje roke in je kot takšna sama božji dar. Svoje pridige oblikuje na podlagi svojih prepričanj, vedno govori iz sebe, saj, kot pravi, je svojih pridig sam najbolj potreben.
Za verujoče je spoved bistvena. »Spoved je intimen trenutek med človekom, ki je krhek in med Bogom, ki ima rad človeka v njegovi krhkosti. Spoved je priznanje za slabo gospodarjenje z bogastvom, ki nam ga Bog daje; pri spovedi se zgodi tisti objem očeta, ki sprejme nazaj svojega izgubljenega sina. Zato spoved ni potuha, pač pa priznanje svoje krhkosti očetu za svoje napake in ni nikakor prelaganje odgovornosti za lastne napake na druge,« o sveti spovedi razmišlja izolski župnik, ki si vsako jutro z največjim veseljm prebere nagovor papeža Frančiška, v katerem vsakokrat znova preveva kakšna preprosta, a pogosto pozabljena poanta, kot je na primer ta, da je nadvse lepo, če se ljudje med seboj pozdravljamo; spomnimo, prva stvar, ki jo je papež, ko je nastopil pontifikat, izrekel, je bil pozdrav – dober večer. Drugi dve sta preprosti besedici »oprosti« in »hvala«. Tudi na valentinovo, tako župnik, je papež zaljubljencem položil na srce misel, da je ljubezen kot kruh in je zato, tako kot kruh, najboljša vsak dan sveža. V iskrivih in prodornih besedah papeža Frančiška črpa navdih in moč za nadaljnje delo, ne glede na vse izzive, s katerimi se sodobna Cerkev sooča.
Ksenija Orel
