Zasedba Rudolfovo je 27. februarja 1976 na pustni večer nastopila v športni dvorani Marof, kot predskupina tedaj ene najbolj priljubljenih jugoslovanskih skupin Buldožer. Ko so odigrali glasbo s svoje plošče Pljuni istini u oči, so plesni večer ponovno prevzeli Rudolfovci, kot so jih tudi občasno poimenovali. Koncertna vstopnica za koncert v Marofu je stala 30 dinarjev.
Rudolfovo so vsaj od začetka svojega glasbenega delovanja svoj repertoar delili na dva dela: igranje tujih glasbenih priredb za ples in koncertni repertoar, kjer so izvajali predvsem avtorsko glasbo, ki naj bi bila »manj« primerna za ples. Včasih so na nastopu izvedli oba repertoarja, drugič zgolj posameznega, odvisno od predhodnega dogovora z organizatorjem. »V tem je tudi edini problem, ki ga sedaj vidimo pri nas. Če hočeš biti finančno uspešen bend, ne moreš igrati avtorske glasbe, razen če nisi z njo tudi komercialno uspešen. Komercialna uspešnost pa ni vedno pogojena s kvaliteto,« so Rudolfovo komentirali glasbeno stanje v enem od intervjujev.Izvajanje glasbe za ples, ki je časovno trajal dalj časa, je za skupino predstavljal večji honorar, s katerim so si člani lahko kupili glasbeno opremo, s katero so izvajali avtorsko, morda bolj progresivno oziroma manj komercialno glasbo, ali kot je dejal Samo Kralj: » … dober plesni program, ki je, vsaj za nas, pogoj za nakup opreme.«[2] Leta 1978 so Rudolfovci uveljavljali nov popularnoglasbeni pojem »koncert-ples«, kjer naj bi bil vsak njihov nastop svojevrsten glasbeni dogodek tako »koncertne« kot tudi »plesne« glasbe: »Ne želimo postaviti pregrade med nami in poslušalci. Naš nastop naj bi sicer bil koncert, kar se kvalitete igranja tiče, a hkrati ples, saj današnji človek rock glasbo spremlja drugače. Ob njej se sprosti, pleše, vpije, osvobaja. Nastop članov ansambla, igra luči, zvok glasbe, gibanje poslušalcev, ples – vse to predstavlja glasbeni dogodek, pri katerem se mladi srečujejo, spoznavajo, pristneje razumejo. Magika glasbe sodobnega človeka rešuje zavrtosti …«[3]
»Tudi prve koncerte smo si morali organizirati več ali manj sami; od prijave prireditve, do najema dvorane, do oblikovanja plakatov in plakatiranja, do vzpostavitve redarske službe in nenazadnje igranja na odru,« se je začetkov spomnil Andrej Blažon.
Še več energije so morale vložiti popularnoglasbene zasedbe, ki niso prihajale iz osrednjega popularnoglasbenega središča – Ljubljane, da so prišle na ne-lokalne odre oziroma v osrednjeslovenske medije. Samo Kralj je v intervjuju za Stop rekel, da na radio prideš le, če jih tam na radiu vsak dan »nadleguješ«, in potrdil mnenje, da se je glasbenikom, ki niso iz Ljubljane, težje prebiti v ospredje.[4] »Jasno! Če se bi jaz vsak dan vozil v Ljubljano težit, kje bi pa dobil denar, kdaj bi pa vadil?«[5] je v istem intervjuju odgovoril še Andrej Blažon. »Morda je res, da je naša pot afirmacije daljša, kot je pot skupin iz republiškega središča, toda to nas pri našem delu ne moti. Verjetno je ta oddaljenost na samo delo vplivala le v pozitivnem smislu, saj bi lahko rekli vse kaj drugega prej, kot pa to, da bi bili morda zaradi tega onemogočeni. Prav zaradi tega, ker nimamo toliko stikov z drugimi skupinami iz Ljubljane, je naša idejna rast lahko povsem drugačna, kot pa se je razvila pri drugih skupinah, ki so v medsebojni povezavi in so zato lahko med seboj tudi nehote pod vplivom druga druge. Tako pa lahko rečemo, da smo res našli svoj izraz, ki je lasten res le skupini Rudolfovo.«[6]
Oddaljenost avtorskega ustvarjanja Rudolfovega od slovenskega republiškega in glasbenega središča – Ljubljane – je za Rudolfovo pomenilo dodatno oviro pri njihovi poti do uveljavitve, hkrati pa je ravno oddaljenost Novega mesta od »središča«, v primerjavi z ostalimi osrednjeslovenskimi in drugimi lokalnimi skupinami, naredilo Rudolfovo »zanimivo«. K njihovi vseslovenski prepoznavnosti so pripomogla tudi besedila pesmi, ki so jih, poleg članov zasedbe, zanje pisali posamezniki iz literarno-novinarskih vod: Severin Šali, Drago Vovk, Milan Markelj, Jolanda Valentič idr., kar je bilo precej izvirno početje, četudi nenačrtno. Zelo prepoznaven je njihov romantično-melanholični jazz, funk rock oziroma: »Če bi jih vprašali, kaj igrajo, bi verjetno rekli: ‘Stil je naš – Rudolfovo!«[7]
Rudolfovo so v svojih besedilih z opevanjem svojega okoliša (»Grem domov v Novo mesto«, »Gorjanska bajka«, »Trška gora« idr.) izražali svoj lokalpatriotizem, kar jih je (nevede) razločevalo od zasedb osrednjeslovenskega in drugih lokalnih glasbenih prostorov, s tem pa je svojevrsten novomeški glasbeni prostor, z dokaj zaprto novomeško lokalno sceno, postal potencialno zanimiv tudi za vseslovenske poslušalce: »Med te najmlajše skupine, ki so doslej upravičile svoj obstoj, gre vsekakor uvrstiti tudi skupino Rudolfovo iz Novega mesta. Posebej poudarjamo, da so iz Novega mesta zato, ker je njihova glasba nekako ušla iz že ustaljenega koncepta dela skupin, ki se uveljavljajo v Ljubljani, saj je le-tem sound in koncept dela v bistvu enak. To pa vsekakor izhaja iz možnosti, ki so jim ponujene. Skupina Rudolfovo pa izhaja iz drugačne sredine. Njihov način dela, življenja in možnosti, ki jih imajo, seveda narekujejo drugačen pristop, ki ga je v njihovi glasbi seveda tudi čutiti.«[8]
V sredini sedemdesetih let rock zasedbe ob pomanjkanju menedžerjev in drugih glasbenih promotorjev niso bile pod okriljem nobene organizacije in so bile prepuščene zgolj svoji iznajdljivosti. V letu 1976 je revija Mladina celo organizirala nekaj okroglih miz na to temo, kamor so povabili člane slovenskih rock zasedb, ki so razpravljali o rešitvi problema, med njimi: Tomaža Domicelja, Igorja Vidmarja, Bojana Adamiča, posameznike skupin Ave, Predmestja, Buldožerja, Jutra, Rudolfovega (Andreja Blažona in Sama Kralja), Horizonta, radijcev iz RTV hiše, predstavnikov Škuca itd.[9] Drug poizkus reševanja nerazvite popularnoglasbene industrije pa je bil, da je revija Mladina organizirala gostovanja zasedb po Sloveniji v parih: tako so Rudolfovo nastopili skupaj z Jutrom, Tomažem Domiceljem itd.
Z vestnim, kvalitetnim in avtorskim delom zasedbe se je dvignila njihova prepoznavnost tako na lokalni ravni kot tudi na vseslovenski. Konec leta 1976 so Rudolfovo dosegli končno peto mesto popularnosti v selekciji najboljšihslovenskih ansamblov, ki jo je pripravljala revija Mladina, t. i. »Zlate M«, pred njimi so bili zgolj Prizma, Buldožer, Čudežna polja in zmagovalci Pepel in kri. Poleg poslušalcev so jih sprejeli in o njih poročali novinarji (Drago Vovk, Milan Markelj, Mitja Cjuha, Stane Sušnik, Mitja Volčič, Tomaž Gorenc, Igor Krevl, Dragan Bulič …), ki so zasedbi omogočili vstop v slovenski medijski prostor – v časopisne, revijalne, radijske in televizijske prispevke oziroma na popularnoglasbene lestvice. Rudolfovo so tudi prvi v novomeški glasbeni zgodovini, ki so kot rock zasedba napolnili večja dvoranska lokalna in ne-lokalna prizorišča in v svet (s)poročali, da se na Dolenjskem ustvarja avtorska glasba, ki je konkurenčna glasbi drugih večjih popularnoglasbenih žarišč (zagrebškemu, ljubljanskemu, mariborskemu, primorskemu …), ali kot je izpostavil Andrej Blažon: »Zgodovinska zasluga zasedbe Rudolfovo je, da je v Novem mestu postavila in vzpostavila glasbeno sceno, ki je dotlej ni bilo.«
[1] Stop, 18. 9. 1976, IX, št. 37, Slovenski Rock Otočec ’76: Na Otočcu je (bila) livada …, Valentin Duša, str. 32.
[2] Stop, 18. 7. 1976, IX, št. 50, Rudolfovo: Vse se dogaja v kleti Perove gostilne, Drago Vovk, str. 40.
[3]Dolenjski list, 30. 11. 1978, XXIX, št. 48, Priloga: Prebujeno »Rudolfovo«, M. Markelj, str. 12.
[4] Stop, 18. 7. 1976, IX, št. 50, Rudolfovo: Vse se dogaja v kleti Perove gostilne, Drago Vovk, str. 40.
[5] Prav tam.
[6] Mladina, 17. 3. 1977,36, št. 10, Rock mlečnih zob, Mitja Cjuha, str. 22 – 23.
[7]Mladina, 16. 10. 1980, 39, št. 42, PREDSTAVLJAMO VAM; Novo obdobje za Rudolfovo? Igor Krevl, str. 41.
[8] Mladina, 17. 3. 1977,36, št. 10, Rock mlečnih zob, Mitja Cjuha, str. 22 – 23.
[9] Mladina, 23. 9. 1976, 35, So kaj trdna tla? Mitja Cjuha, str. 24–25.
