Dolgoletna želja in potreba po reševalnem vozilu se je članom Društva Rdeči križ – Guštanj Ravne uresničila 8. decembra 1927.
Na glavni trg v Guštanju ga je pripeljal Matija Gradišnik, trška občina je bila naprošena, naj vpliva na stanovalce trga, da bodo na ta dan okrasili poslopja in naredili oder pred magistratom. Trg je bil na ta poseben dan okrašen z venci, zbrala se je nepregledna množica ljudi.
Reševalni avtomobil je slovesno blagoslovil guštanjski župnik Rehar, na slovesnosti so spregovorili dr. Erat za Rdeči križ Guštanj, nadzornik Wester iz Ljubljane za oblastni odbor Rdečega križa, Alojz Kuhar iz Pariza – guštanjski rojak, okrajni glavar Koropec in guštanjski župan Juh. Za prebivalstvo je bil to pravi praznik.
Ta dan šteje Reševalna postaja Ravne na Koroškem za svoj ustanovitveni datum.
Ervin Wlodyga, pionir Reševalne službe, se takole spominja svojih začetkov:
Kot trinajstletni deček sem doživel to izredno slavje, bila je največja proslava pri nas pred vojno. Tedaj sem se tudi zaljubil v to dobrodelno službo, tako da sem dve leti kasneje opravil izpit iz prve pomoči in se večkrat že peljal kot spremljevalec do bolnice.
Po odsluženju vojaškega roka sem nato opravil šoferski izpit z reševalnim avtomobilom in od takrat postal pravi šofer prostovoljec. Ne glede na vse težave, ki so vseskozi pestile Rdeči križ, pa politično in vojno situacijo, smo se ponosno zavedali, da opravljamo dobro, koristno in humano delo. Z veseljem in zadovoljstvom sem opravljal to službo, zadnjo desetletje pred upokojitvijo (1972) kot poklicni vodja, zavedajoč se, da sem pomagal, kolikor je pač bilo to v moji moči. (Ervin Wlodyga)
Iz dokumentacije je razvidno, da so avtomobil skrbno izbrali, ohranjenih je kar nekaj reklamnih ponudb različnih tvrdk. Reševalno vozilo znamke Chervolet 35 HP so kupili v Mariboru pri tvrdki Košir & Co., zanj so plačali 85.000 din. Predvidevamo lahko, da je bil avto kar dober in zanesljiv, saj so se za njegove karakteristike in ceno zanimala tudi druga gasilska društva.
Kasneje, leta 1937, so kupili še rabljen osebni avtomobil Steyr XX za 15.400 din, za njegovo predelavo pa plačali še dodatnih 2.500 din. Sprejem ob prihodu tega avtomobila v Guštanj je bil že veliko bolj skromen.
Društvo je bilo v tem času še bolj aktivno. Leta 1939 se je odbor malo spremenil. Dr. Erat je ostal predsednik, učitelj Jože Jordan je prevzel tajniške posle, za blagajnika pa je bil izbran Ervin Wlodyga. Zamenjala sta se tudi gospodar in njegov namestnik. Vsi odborniki so bili tudi zaposleni v Železarni Ravne.
Kakšno leto poprej so dobili društvene šoferje, prostovoljce. To so bili Miloš Konečnik, Ivan in Adolf Legner, Stanko Štor ter Ervin Wlodyga.
Društvo Rdeči križ je še vedno opravljalo tudi druge dejavnosti in aktivnosti. Skrbeli so za kino predstave, prirejali so predavanja na različne teme, predvsem o negi dojenčkov in družinski higieni. S pomočjo Higienskega zavoda v Ljubljani je odbor Rdečega križa organiziral tudi poučno razstavo, ki so jo ravenčani dopolnili še z izdelki domačih obrtnikov, in ta razstava je bila menda vsestransko privlačna.
Društvo Rdeči križ si je v teh letih pridobivalo ugled in zaupanje prebivalcev in drugih ustanov. Še naprej so se uveljavljali s predavanji, kino predstavami, podporami in posredovanji z reševalnim vozilom.
Organizirali so tombole, pripravljali letovanja za revne otroke iz Bjelovarja, sodelovali so z odbori Rdečega križa v Splitu in Dubrovniku zaradi zamenjave letovanja otrok. Naši otroci so potovali na morje, njihovi pa so prišli v naše gorske postojanke.
Društvo je leta 1936 v stanovanju dr. Erata ustanovilo ženski odsek Rdečega križa. Njegov namen je bil, da posebno skrb namenijo higienski vzgoji mater. Odbor so sestavljale: Cilka Erat, Emica Kotnik, Ana Samec in Julijana Fink. Zavzemale so se za ureditev sobe v ubožni hiši, ki bi jo opremili in bi služila kot zatočišče porodnic, ki so imele doma težje razmere.
