Delovanje Rdečega križa med vojno in takoj po njej

V virih lahko preberemo, da sta takoj po prihodu Nemcev reševalno službo pod okriljem nemškega Rdečega križa prevzela dentist Hockauf in Grašer iz Velikovca. Tedanji reševalni avtomobil so odpeljali v Velikovec, zato pa so na večer pred proslavljanjem zmage, dne 9. oktobra 1941, dostavili lep, izvirno izdelan reševalni avtomobil ford, ki pa so ga v Guštanju pustili le nekaj časa (politična propaganda), nakar so ga odpeljali. Namesto tega so poslali še kar lepo izdelan sanitetni avtomobil phänomen. Žal pa je to vozilo leta 1943 prišlo na železniškem prehodu v Slovenj Gradcu pod tovorni vlak. Vozil ga je Miloš Konečnik, spremljal pa njegov bratranec Avgust Kuhar. Nobeden ni bil ranjen, avto pa je bil popolnoma uničen, tudi lokomotivo so morali odvleči. Potem so jim dodelili vojaško sanitarno vozilo opel blitz, ki je že stal v Salzburgu pripravljen za fronto v Afriki. Med tem so Nemci tam vojno že izgubili, zato so vsa ta sanitetna vozila dodelili civilnemu Rdečemu križu.¹

Kljub skopim podatkom je kronist Ervin Wlodyga za prispevek v Koroškem fužinarju (1975)  iz knjige prevozov RK Guštanj zbral nekaj primerov, predvsem tistih, ki so bili vezani na NOB v naših krajih.

Iz nanizanih podatkov lahko zaznamo, kot je sam zapisal: » trpljenje, krutost, nasilje in žalost ter navzočnost tihe spremljevalke smrti. Vidi se nesmiselnost vojne, v kateri človek ne pomeni skoraj ničesar. Reševalci smo vse te grozote videli in doživeli, zato smo brez plačila, čeprav velikokrat izpostavljeni pritiskom in nevarnosti, skušali lajšati gorje, kolikor smo pač mogli … ne glede na vse težave smo se zavedali, da opravljamo dobro delo in pomagamo vsem potrebnim.«

Po pripovedi Vojtecha Wlodyge so bili med vojno spremljevalci v reševalnem vozilu usposobljeni bolničarji z znanjem nemškega jezika, oproščeni mobilizacije z obeh sovražnih si strani. Operativno je bil RK podrejen 18. okrožju Salzburg, s sedežem v Zell am See-ju, kamor je odhajal oče, seveda z vednostjo dr. Erata, na usklajevalne sestanke.  (…) Vsi spremljevalci šoferjev med vojno so bili domačini, zaupanja vredni nalog dr. Boštjana Erata, Maks Dolinšek, Miha Konečnik, Pavel Arnold, Joža Medvešek (…)

Po drugi svetovni vojni, ko se je dr. Boštjan Erat vrnil domov, je ponovno prevzel predsedniško mesto Rdečega križa, tajnik je postal Marjan Juvanc, vodenje reševalne službe pa je prevzel Ervin Wlodyga. Bilo je težko obdobje, saj je primanjkovalo denarja, rezervnih delov, goriva ter avtomobilskih plaščev. Iz nekdanje grofove garaže so se morali preseliti v nekdanjo Legnerjevo garažo, a je bila to le začasna rešitev.

Zanimivi so spomini² prim. Jurija Simonitija na prva povojna leta, ko sta Jurij Potočnik in Fric Zorzini vozila angleški vojaški rešilni avto, menda je bil znamke bedford (…) Kakšne težave so bile s takimi vozili, si danes sploh ni več mogoče predstavljati. To so bila vojaška vozila, običajno že krepko iztrošena, brez rezervnih delov. K sreči je imela ravenska železarna »rafudo«, kjer se je vedno našlo kaj uporabnega.

Živo se spominjam ljubljanskega križišča pri Figovcu in zastoja tramvajskega prometa (drugega tako ni bilo!). Povzročitelj je bil Potočnikov bedford, ki je z zlomljeno osjo napol zvrnjen ležal prek tramvajskih tračnic. Tedaj so namreč mnogo bolnikov vozili na razne klinike v Ljubljano. Seveda so imeli šoferji veliko težav, da so bolnike na klinikah lahko oddali. Povsod je primanjkovalo praznih postelj. In tako je nekoč Jurij Potočnik peljal v Polje duševnega bolnika. Seveda so ga odklonili in Jura si ni vedel pomagati. Da bi ga peljal nazaj? Spomnil se je zvijače. Pred gostilno v Polju je spustil bolnika iz rešilca, šel na postajo Ljudske milice in povedal, da mu je ušel norec in da naj mu ga pomagajo uloviti. Res so ga našli in odpeljali v Polje, kjer so sedaj našli prazen prostor (…) in nadaljuje: … danes si nihče ne zna predstavljati, kakšne so bile ceste v prvem povojnem času. Kot zgovorno dejstvo naj navedem, da so bili edini metri asfalta od Slovenj Gradca do bežigrajskih železniških zapornic v Ljubljani leta 1947 na mostu pri Kaplji v Savinjski dolini. Drugod je kraljeval gospod Mac Adam!

V našem domačem okolju so bile prevozne le glavne ceste po dolinah. Vasi kot Razbor, Pernice, Ojstrica in mnoge druge so bile dostopne le po strmih kolovozih. Do Plesnika na Legnu je komaj prišel vojaški rešilec.

Zimskih razmer niti ne omenjam. Glavno cesto so orali z lesenim plugom. Vlekli so ga trije ali štirje pari konj. Ni si težko predstavljati, kaj vse so doživljali vozniki reševalnih vozil na zasneženih cestah. V petdesetih letih so se pojavili boljši, novi reševalni avtomobili (opel blitz, VW, marcedes), ki so omogočili za tedanji čas primeren prevoz bolnikov in ponesrečencev …

Do pomembnih sprememb je prišlo 11. februarja 1947, ko se je Reševalna postaja osamosvojila pod vodstvom Krajevnega ljudskega odbora Guštanj. Vodja je postal g. Ervin Wlodyga.

V tem času in nekako do leta 1950 je prišlo do velike krize z vozili in zaradi odstopov šoferja, spremljevalca in upravnika je bilo zelo težko zagotavljati prevoze. Industrijski kraj Guštanj je za nekaj mesecev ostal celo brez reševalne postaje.

Ministrstvo za zdravje je leta 1950 dalo na razpolago reševalno vozilo iz Ljubljane in 1. decembra 1950 so že  lahko zaposlili prvega stalnega poklicnega šoferja Franca Pečnika.

O Francu Pečniku, prvem poklicnem šoferju reševalcu je v spominih lepo zapisal Janko Sušnik³: Takrat je bilo delo reševalca še na pol delo navdušenca, pripravljenega na žrtvovanje. Takrat se je čas službe manj bral na uri, bolj po telefonu, ki je klical k pacientom. Pačnik je vedel, da ne more reči ne. Brez velikih besed je bil tu, vedno ustrežljiv, obziren, previden, s svojim mirnim nasmehom in poučnim humorjem. Prenašal je bolnike, vozil čez njive in travnike, ko še ni bilo vseh teh imenitnih cest, imobiliziral zlomljene ude in bil za babico, ko ni bilo drugega, zato je dobil pismeno priznanje Koroškega Zdravstvenega doma.

V naslednjih dveh letih, natančneje 10. oktobra 1952, so Reševalno postajo Ravne razglasili za predračunsko ustanovo. Do konca istega leta  jim je uspelo urediti lastne garaže, pisarne in stanovanja za šoferje. Velika zasluga za to je šla predvsem Železarni Ravne, ki je priskrbela nov moderni reševalni avtomobil VW in vodji postaje Ervinu Wlodygi.

___

¹ 60 let Reševalne postaje Ravne na Koroškem : 1927-1987. – Ravne na Kor., 1987, str. 13.

² 70 let Reševalne službe Koroške. – Ravne na Kor., 1997, str. 8-9.

³ 60 let Reševalne postaje Ravne na Koroškem : 1927-1987. – Ravne na Kor., 1987, str. 8.