Zelo kratek oris Jarčeve ustvarjalne poti nam pove, da je vse od gimnazijskih let dalje zelo veliko pisal in objavljal v slovenski periodiki, in sicer v Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu, Slovenskem narodu, Dolenjskih novicah in drugje.
Precej njegovih del je ostalo tudi v rokopisu, knjižno objavo pa so doživela naslednja dela: pesniške zbirke Človek in noč 1927, Novembrske pesmi 1936, Lirika 1940, roman Novo mesto 1932, potopis Odmevi rdeče zemlje 1932 (priredba pisem Božidarja Jakca iz Amerike), kratka proza Zakopani zakladi 1940 in povest Jalov dom 1941. Leta 1960 je izšel izbor Jarčevih pesmi, dramskih prizorov in proze Človek in noč (ur. B. Štih), ki prvič prinaša tudi bibliografijo njegovih del (A. Matko), leta 1969 Izbrano delo Srečka Kosovela in Mirana Jarca (ur. J. Kos, F. Zadravec) in leta 1983 izbrano delo Mirana Jarca z naslovom Vergerij (ur. B. Štih). Razen samostojnih ponatisov romana Novo mesto (1966, 1989, 2005), proznih del Zakopani zakladi (1995) in Jalov dom (1997) ter posameznih objav Jarčevih pesmi, dramskih in proznih besedil znotraj izborov in antologij se sto deset let po rojstvu poeta v smeri knjižne izdaje njegove literarne zapuščine ali njegovega zbranega dela ni dosti premaknilo. Ali pač?
Miran Jarc je tudi veliko prevajal, največ iz francoščine, pa tudi iz nemščine, angleščine, ruščine: Stendhala, Balzaca, Valeryja, Remizova, Naživina, Hergesheimerja, D. H. Lawrenca, Wilda itd. Preizkušal se je tudi v glasbi. Najbolj ga je prevzela violina, zato so mu starši še kot otroku omogočili šolanje in je kasneje igral v orkestru. Po pripovedi pokojne Tatjane Jakac, soproge našega likovnega velikana Božidarja Jakca, sta Miran in Dori (Božidar Jakac), ki ju je vezalo tesno prijateljstvo, občasno tudi kasneje skupaj vadila igranje violine na Jakčevem domu v Ljubljani. Kot je hudomušno pripomnila, njuni skupni nastopi niso bili vedno najbolj prijetni za uho … Kot avtor, igralec, violinist in vodja je Jarc sodeloval tudi pri Slovenskem marionetnem gledališču Milana Klemenčiča. Bil je človek mnogih talentov, predvsem pa je imel velik posluh za umetnost.
Miran Jarc je tudi veliko prevajal, največ iz francoščine, pa tudi iz nemščine, angleščine, ruščine: Stendhala, Balzaca, Valeryja, Remizova, Naživina, Hergesheimerja, D. H. Lawrenca, Wilda itd. Preizkušal se je tudi v glasbi. Najbolj ga je prevzela violina, zato so mu starši še kot otroku omogočili šolanje in je kasneje igral v orkestru. Po pripovedi pokojne Tatjane Jakac, soproge našega likovnega velikana Božidarja Jakca, sta Miran in Dori (Božidar Jakac), ki ju je vezalo tesno prijateljstvo, občasno tudi kasneje skupaj vadila igranje violine na Jakčevem domu v Ljubljani. Kot je hudomušno pripomnila, njuni skupni nastopi niso bili vedno najbolj prijetni za uho … Kot avtor, igralec, violinist in vodja je Jarc sodeloval tudi pri Slovenskem marionetnem gledališču Milana Klemenčiča. Bil je človek mnogih talentov, predvsem pa je imel velik posluh za umetnost.
