Leta 1986 je imel Silvo Karo petindvajset let. 16. avgusta je stal na Cerro Torreju, 4. avgusta na Broad Peaku v Pakistanu, 7. decembra pa še na Torre Eggerju. Vmes je opravil številne vzpone v domačih gorah. Pustil je službo v Termitu, saj je zaradi odsotnosti prišel v konflikt z vodjo obrata v Ihanu, kjer je bil zaposlen. A Silvo je bil od malega vajen trdo delati, po poklicu pa je bil električar in je vedel, da bo znal preživeti.
Torre Egger je pogosto v senci Cerro Torreja, a njegova veličastna jugovzhodna stena po težavnosti ne zaostaja za vzhodno steno Cerro Torreja, ponaša pa se z večjo in bolj razgibano baretko, na katero so prvi srečneži stopili šele februarja 1976 (Jim Donini, John Bragg in Jay Wilson). Z leti je gora pridobivala na slovesu kot najzahtevnejša gora Patagonije, saj nanjo ne vodi nobena normalna smer. Ime je dobila po odličnem avstrijskem alpinistu Toniju Eggerju, čigar grob je skrit nekje spodaj v večnem ledu. Prve dni novembra leta 1986 so bili trije mušketirji – Silvo Karo, Janez Jeglič in Franček Knez, že na poti v Patagonijo, ki so jo že dobro poznali.
Podobno kot v steni Cerro Torreja jih je tudi tu pričakala stena, s katere se je ves čas nekaj usipalo – sneg, led ali voda. Ker so bili trije, je bil sistem isti kot na Fitz Royu, dva dni si v steni, en dan počivaš. Vreme jim je precej nagajalo. V Patagoniji takrat niso pripravljali vremenske napovedi in težko je bilo ocenjevati oblake ter predvidevati, kaj se bo izcimilo iz njih. Počasi jih je izučilo in so zjutraj raje malo počakali. Po navadi se je po 11. uri že bolj vedelo, in če je vreme takrat še držalo, so šli v steno in kmalu ujeli odprave, ki so se že v jutranjih urah odpravile v gore. Tako so se 7. decembra 1986 nekaj po 20. uri, 17 ur po tem, ko so zapustili ledeno votlino, na vrhu vsi trije objeli. Z vrha so se hitro poslovili, saj je pihal močan veter in jih je čakalo 1000 metrov spusta. Noč jih je ujela, ko so dosegli fiksne vrvi, in ob enih ponoči so prišli do bivaka.
Patagonija (Argentina), Torre Egger: nova smer v jugovzhodni steni – Psycho Vertical (ABO, 6c/A3, 90°, 950 m). Vreme jim je dopuščalo, da so 10. decembra šli iz baze še pod severno steno El Mocha, kjer so v severni steni preplezali novo smer , Grey-Yellow Arrow (ED, 7a+/A0, 500 m).
Legendam sta se v začetku leta 2016 odločili slediti dve skupini alpinistov, ki sta želeli vzpon ponoviti, vendar v alpskem stilu. Tomi Aguilo, Korra Pesce in Roli Striemitzer v prvi skupini, ter Iñaki Coussirat in Carlitos Molina v drugi. Kljub ločenemu začetku sta se skupini nazadnje združili, saj so za tretjino vzpona uporabljali skupne vrvi. Bivakirali so dvakrat – enkrat na polici, sicer primerni komaj za dva, ki se nahaja ob petnajstem raztežaju, ter drugič na vrhu. Tako skoraj 36 let star prvi vzpon kot prva ponovitev veljata za izjemna dosežka.
