Ledeno mrzel veter in meglice, ki se neprestano vrtijo okoli vrha, so večni spremljevalci gore Cerro Torre. S 3128 metroma višine je celo malce nižji od Fitz Roya, a ga je še težje osvojiti. Silvo Karo je v avtobiografiji Alpinist zapisal: »Postaven in eleganten je, oblečen v oranžno-sivi granit, na glavi pa nosi baretko, po kateri polzijo prameni ledu.«
Prvi vzpon je v plezalskih krogih znana kontroverzna zgodba, ki še do danes ni povsem razjasnjena. Leta 1959 sta se ga po severni strani lotila Italijan Cesare Maestri in Avstrijec Toni Egger, ki se je v viharju smrtno ponesrečil. Cesare Maestri je ime, ki se največkrat pojavi ob besedi Cerro Torre. Ogromno časa je preživel na gori, še več pod njo, a je žal njen najbolj tragičen junak, piše tudi Silvo Karo. Maestri je ob vrnitvi leta 1959 zatrdil, da mu je vzpon uspel, vendar tega ni mogel dokazati. Zato se je leta 1970 znova vrnil v Patagonijo in osvojil vrh. Toda kolegi plezalci spet niso bili povsem prepričani: najprej zato, ker si je Maestri pri vzponu pri vrtanju lukenj pomagal s kompresorskim vrtalnikom, še zlasti pa zato, ker je dosegel samo vrh skale, ne pa tudi ledene »gobe«, ki jo pokriva. Po poti, ki sta jo Maestri in Egger domnevno uporabila leta 1959, je skupini plezalcev uspelo šele leta 2005. Med velikimi zmagovalci Cerro Torreja pa sta tudi slovenska alpinista Silvo Karo in Janez Jeglič: leta 1988 sta se vzpela nanj po južni steni.
A leta 1985 se je odprava devetih članov najprej lotila vzhodne stene. Odpravo je sestavljalo šest plezalcev: Peter Podgornik, Pavel Kozjek, Janez Jeglič – Johan, Slavko Svetičič, Franček Knez in Silvo Karo ter vodja Stane Klemenc, zdravnik Borut Belehar in snemalec Matjaž Fistravec. Enako kot pri Fitz Royu se je tudi tokrat njihova odprava začela v mestu Río Gallegos v Argentini. Tu so nabavili vso potrebno hrano in opremo ter uredili prevoz pod vznožje Andov, kjer se konča makadamska cesta. Od tam naprej je oprema potovala na konjih. Narava v Patagoniji je prilagojena surovemu vremenu, tisto malo, kar uspeva, je zato toliko lepše.
Za ureditev baznega tabora so potrebovali približno en dan. Franček in Silvo sta 14. decembra 1985 prva vstopila v steno in preplezala prek sto metrov kombiniranega terena do vznožja previsne zapore pod veliko zajedo. V tem delu je bilo v ledu opaziti ostanke starih vrvi prejšnjih poskusov. Slabo vreme je naslednji dan preprečilo plezanje. Kar je sledilo, je Silvo Karo natančno opisal v avtobiografiji Alpinist. Kratek povzetek bi bil, da so naši plezalci čez vzhodno steno gore Cerro Torre potegnili ekstremno težko smer. Peklenska diretissima je smer, o kateri so drugi samo sanjali. Težave v steni so dosegle stopnjo VIII +, ves vzpon pa so v težavnih razmerah posneli na filmski trak. Nedvomno gre za dosežek svetovnega formata. To je eden tistih največjih dosežkov jugoslovanskega alpinizma, po katerih si nas je alpinistični svet še posebej zapomnil. Cerro Torre je gora najdrznejših oblik. Njegova vzhodna stena je bila med največjimi svetovnimi problemi. Ekstremno težkim granitnim stenam se kot največji nasprotnik pridružuje še izredno slabo vreme. Ko je leta 1983 domžalski odpravi uspelo v Hudičevi zajedi Fitz Roya, je bila to pravzaprav najboljša priprava na Cerro Torre. 16. januarja 1986 je vseh šest alpinistov malo po 12. uri stopilo na vrh Cerro Torreja. Smer so poimenovali Peklenska diretissima in jo ocenili ABO, 7a+, A3, 90°, 1150 m.
Slovenci smo tako preplezali prvo novo smer v najlepši gori na svetu.
