Že takoj po priključitvi Prekmurja in združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom v avgustu 1919 so začeli v Prekmurje prihajati številni uradniki, učitelji in drugi uslužbenci iz osrednje Slovenije, bodisi so bili premeščeni, saj jih je v Prekmurju primanjkovalo, bodisi so šli novim izzivom nasproti.
Predvsem učitelje pa so začele prosvetne in politične oblasti predvojne Jugoslavije zaradi naprednega političnega delovanja namerno oziroma kazensko premeščati v Prekmurje. Med temi je bilo precej Primorcev, ki so pribežali iz fašistične Italije v Jugoslavijo. V novem okolju, ki so ga sprva dojemali kot deželo pregnanstva, so se hitro vživeli in začeli udejstvovati na političnem, še bolj pa na kulturnem področju, kjer so si z vrsto dejavnostmi prizadevali za splošni kulturni razvoj, tako z ustanovitvijo društev in krožkov kot aktivnem delovanju v njih (npr. Narodna čitalnica, Jugoslovanska matica, Sokol, pri izdajanju prve prekmurske revije Mladi Prekmurec idr.). Sčasoma pa njihovo delovanje ni bilo po godu tedanjemu režimu, čemur je znova sledilo premeščanje. Po okupaciji so se mnogi vključili v partizanske enote ali kako drugače podpirali narodnoosvobodilni boj (NOB). Mnogi izmed njih so postali žrtve fašističnega nasilja v letih 1941 – 1945. Njihova imena so vklesana na spomeniku, ki je bil v grajskem parku odkrit 16. maja 1959, na dan, ko je bil prvič organiziran Dan prosvetnih delavcev Pomurja – tedaj v počastitev 40-letnice KPJ z namenom ohranjanja spomina na borce, aktiviste in žrtve fašističnega nasilja, ki so padli v vojni v med leti 1941-45.
Pred odkritjem spomenika je bilo slavnostno zborovanje v kino dvorani, zgrajeni leta 1951 po načrtih arhitekta Ferija Novaka. Na zborovanju je predsednik Okrajnega odbora Združenja učiteljev, Janko Belec, spregovoril o namenu in pomenu proslave ter spomeniku padlim prosvetnim delavcem, ki so službovali v Pomurju. Po zborovanju se je namreč v bližnjem soboškem parku vršilo odkritje spomenika v NOB padlim 47 prosvetnim delavcem (učiteljem in profesorjem), službujočim v Pomurju, ki so padli ali bili ustreljeni kot talci ali so umrli v internaciji; med njimi tudi dva narodna heroja, Jože Janko Kerenčič in Silvira Tomasini. Spomenik je odkrila tov. Poldka Kosova, predvojna prosvetna delavka, ki je kot učiteljica službovala v Murski Soboti. Slovesnosti se je udeležila velika množica prosvetnih delavcev iz vsega Pomurja, ki so ob tem položili tudi vence. Na eni strani (zahodni) spomenika so vklesana imena padlih prosvetnih delavcev, na drugi (vzhodni) napis:
Kakor ponosni galebi nad vodo, taki so pali za našo svobodo.
V boju proti fašizmu padlim tovarišem
učitelji in profesorji Pomurja
16. maja 1959
