Hum s svojo mikavnostjo, privlačnostjo, pa tudi nemilostjo, je večkrat vplival na to, da so se tudi osebne zgodbe ljudi, ki so živeli ob njegovem vznožju, odvile drugače, kot bi se sicer. Predstavljamo zanimive izkušnje s Humom dr. Petra Skoberneta, Toneta Turnška in pripoved dr. Toma Korošca o tragični nesreči, ki se je leta 1950 zgodila v Humovem skalovju. Vse pripovedi so digitalizirani posnetki z večerov, ki so potekali v knjižnici Laško.
Peter Skoberne, dr. bioloških znanosti, poklicno dejaven na področju varstva narave, je v mladosti živel v Celju. Zanj je Hum posebna ”gora”, ker je na njenih pobočjih opravil svoj prvi ”teren” za določanje rastlin in se preko splošnega prepričanja, da je bil Hum vulkan, srečal z osnovo znanstvenega razmišljanja – vsako tezo je treba dokazati. Z zgodovinske distance lahko reče, da je tudi Hum vplival na njegovo poklicno in življenjsko pot.
Del njegovega razmišljanja je v
zvočnem posnetku, celotno besedilo pa je dostopno v
Laškem zborniku 2007, str. 343-345.
Tone Turnšek, Laščan, dolgoletni direktor Pivovarne Laško, je eden izmed najpogostejših obiskovalcev Huma. Skorajda vsakodnevni vzponi na ta hrib nad mestom so postali njegov svojevrsten obred, del vsakdana in neke vrste nujni pogoj za opravljanje vseh poklicnih in drugih vsakodnevnih dolžnosti. Tone Turnšek je iz Huma dobesedno črpal življenjsko energijo, o tem koliko vzponov je opravil v zadnjih 25 letih in še o čem zanimivem, pa prisluhnite v zvočnem posnetku.
Zadnjo zgodbo navajamo v pripovedi znanega Laščana, jezikoslovca in univerzitetnega profesorja, dr. Toma Korošca. Govori pa o enem najbolj tragičnih dogodkov na Humovih pobočjih. Željko Hudohmet, 13-leten fantič, je na veliko noč l. 1950, ko je v stenah nad Divjim farovžem želel utrgati avrikelj za izbranko svojega srca, Eriko Drofenik, omahnil in se pri padcu v globino tako poškodoval, da je čez tri dni, 12. 4. 1950, umrl. O nesreči še vedno pričuje tudi napis na njegovem grobu na laškem pokopališču: ”Planinska roža kriva s teboj odšla v pokop.”
