Samo umetnik zna pri prevajanju ohraniti lepoto in poezijo originala. (F. Bevk)
- France Bevk je prevajal iz nemščine, češčine, poljščine in bolgarščine, pa tudi iz drugih jezikov, zlasti po nemški predlogi.
- Zelo je cenil bolgarsko književnost; za prevode iz bolgarščine je bil odlikovan z bolgarskim redom Cirila in Metoda.
- Menil je, da lahko »pravi prevod« naredi le umetnik – pesnik ali pisatelj –, ki zna ohraniti lepoto in poezijo originala.
Poleg pisateljevanja, ki mu je bilo poglavitno življenjsko poslanstvo, se je France Bevk skoraj dvajset let – med obema vojnama – ukvarjal tudi s prevajanjem. Podpisan je pod prevodi leposlovnih del iz številnih književnosti: srbohrvaške, bolgarske, madžarske, češke, poljske, ukrajinske, beloruske, ruske, nemške, norveške, španske, angleške in avstralske. Posebno je spoštoval bolgarsko književnost: iz bolgarščine je prevedel štiri knjige in skoraj 70 krajših besedil osemindvajsetih avtorjev; za svoje delo je bil leta 1967 nagrajen z najvišjim odlikovanjem, ki ga je takrat tuj državljan sploh lahko prejel – z bolgarskim redom Cirila in Metoda.
Prevode je imel za neločljivi del slovenske književnosti. Poleg pesmi, proze in dramatike domačih ustvarjalcev je odlomke prevedenih besedil objavljal v rubriki Mladike Iz naše književnosti. Prevajal je tudi zato, ker je želel številnim publikacijam, ki jih je urejal, zagotoviti gradivo, saj izvirnih domačih del ni bilo dovolj.
Dobre prevode je zelo cenil. Prepričan je bil, da imata pesnik in pisatelj kot prevajalca veliko prednost, njuni prevodi so pravi prevodi, ki jih lahko naredi le umetnik; ta zna namreč ohraniti lepoto in poezijo originala, kar pa suhoparnim teoretikom in poznavalcem jezika ne uspe – pri njih se lepota originala izgubi, zato so njihova dela prevodi v navadnem pomenu besede.
Bevk je pri prevajanju skrbno ločeval posamezne stopnje poseganja v avtorjevo besedilo; ko še ni prevajal iz originala, je prevode opremljal z oznako (prim. iz bolgarščine) »bolgarska pripovedka«; ko je prevajal dela znanih pisateljev, je napisal »iz bolgarščine«; če je v besedilo veliko posegal, je zapisal »priredil« ali »bolgarski motiv«; včasih je ob avtorjevo ime dopisal še svoje.
Bevkov prevajalski opus je pester in bogat: iz nemščine je med drugim prevedel delo Narod, ki izumira (1919) F. Nansena, ki ga je objavil pod psevdonimom Ivan Bežnik, in Povestice (1920) R. Tagoreja; iz ruščine povest Tuja žena in mož pod posteljo (1922) F. Dostojevskega, ki je izšla pod psevdonimom C. Cej; iz poljščine knjigo Poljski pripovedniki (1937) – vsebuje deset novel desetih avtorjev in je izšla pod psevdonimom Ivan Lesjak; iz bolgarščine roman Pod jarmom I. Vazova (1938); iz češčine roman Hordubal K. Čapka (1939). Prevodu povesti Pantalaha I. Franka iz ukrajinščine je dodal preprost prikaz ukrajinske zgodovine in književnosti. Za mladino je prevedel in priredil zbirko Našim pionirčkom (1944) B. Ćopića ter mladinsko povest Car Nespanko (1961) bolgarskega avtorja S. Minkova.
