Naše potovanje skozi čas začenjamo s staro kameno dobo, ko so mlajšepaleolitski lovci v iskanju hrane priložnostno obiskali brloge jamskega medveda. Sledovi njihove prisotnosti so bili odkriti na obrobju današnje koroške krajine: pred vhodom v Mislinjsko dolino v pogorju Tisnika (jama Špehovka) in južnem pobočju Kobanskega v Dravski dolini (jama Herkove peči).
Dolga stoletja po ustalitvi podnebja in dokončni otoplitvi je hribovita in za takratne razmere verjetno dokaj nedostopna pokrajina tedanjim prebivalcem služila zgolj za priložnostne obiske. Šele konec mlajše kamene dobe, sploh pa z začetkom uporabe in obdelovanja prvih kovin, postane naše ozemlje nekoliko bolj zanimivo (Tičnica).
Na javorniški terasi pod Piglom (Ravne na Koroškem) je bila odkrita zgodnje bakrenodobna poselitev iz zadnje tretjine 5. tisočletja, isti prostor je bil ponovno poseljen v srednji bronasti dobi (15. do 14. stoletje). Arheobotanične analize so dokazale, da iz tega najdišča izvira najstarejše ohranjeno proso v Sloveniji.
V obdobju bronaste dobe (2300 do 800 pr. n. št.), v njeni pozni in mlajši fazi (od sredine 14. do sredine 12. st. pr. n. št.), je bil poseljen Grajski hrib nad Starim trgom. Iz tega časa poznamo še osamljene najdbe bronastih sekir s plavutmi iz Pameč, Vrh in Radelj ter nekaj odlomkov glinenih posod, odkritih med izkopavanji rimske naselbine Kolaciona.
V starejši železni dobi (800 do 300 pr. n. št.) nastane naselbina na Gradišču, kateri je pripadalo gomilno grobišče v Florjanovem gozdu.
