Ozemlje rimskega cesarstva so v 4. in 5. stoletju pretresala burna dogajanja: vpadi barbarov, vzpon in zmaga krščanstva nad ostalimi verami, spremembe na področju upravne in vojaške organiziranosti. Stanje močnejše ogroženosti je pripomoglo k umikanju prebivalstva iz mest in ravninskih predelov na odročna in hribovita območja. Za to dobo so značilne naravno utrjene naselbine na vzpetinah s cerkvijo na sredini. Staroselske skupnosti so od tod spremljale navzočnost in gibanja posameznih germanskih skupin (Vzhodni Goti, Langobardi). Omenjena pribežališča so bila poseljena vse do konca 6. stoletja.
Kam so se umaknili prebivalci Kolacione in večjih romaniziranih zaselkov naše pokrajine v tistih težkih časih? Najmlajše naselbinske najdbe iz Kolacione spadajo v začetek 5. stoletja. Iz višje ležeče Puščave na grajskem griču poznamo poznoantično grobišče, kjer so pokopavali v obdobju od konca 4. in v 5. stoletju. Raziskala sta ga že omenjena Winkler in Schmid.
