Milo za pranje perila

Milo za pranje perila so ženske izdelovale doma, in sicer iz živalskega loja (vseboval je lahko tudi nekaj kosti), lesnega pepela in lužnega kamna (langeštajn, tudi lagenštajn – gre za natrijev hidroksid, ki raztaplja maščobe, na koži pa lahko povzroča hude opekline). Slednjega so kupile v lekarni. Dodajale so ga zato, da je bilo milo bolj gladko. Milo so kuhale kar v svinjskem kotlu. Kuhanega so nalile v lesene modele, približno štiri prste visoko, in pustile da se strdi. Potem so ga razrezale na manjše kocke. Tako izdelano milo je bilo sivkaste barve ter neprijetnega vonja. Da bi ga odišavile, so mu včasih dodale zelišča.