Po vojni je Potrč še nekaj časa ostal dopisnik Borbe in Ljudske pravice, od leta 1947 do 1972 pa je delal pri Založbi Mladinska knjiga kot urednik, glavni urednik in nazadnje kot direktor založbe.
Uredil in souredil je nad 10 knjižnih zbirk (Levstikov hram, Pota mladih, Naša beseda, Sodobniki, Zlata ptica,Školjka, Ars Sloveniae, …), vseskozi pa tudi sam pisateljeval in se s polemičnimi prispevki oglašal v periodičnem tisku. Dvakrat je tudi predsedoval Društvu slovenskih pisateljev.
Potrč je bil za svoje delo dvakrat nagrajen s Prešernovo nagrado za književnost: leta 1947 za roman Kreflova kmetija, 1955 pa za roman Na kmetih. Od 1977 je bil dopisni, od 1983 pa redni član SAZU.
Svojo življenjsko pot je delil s pisateljico Branko Jurco. Umrl je 12. 6. 1993 v Ljubljani.
Potrčeva družbena in osebna kritičnost je vidna tudi v njegovih povojnih delih. Zaradi svoje načelnosti »pisati resnico, kakršna je«, je bil tudi po vojni nemalokrat v sporu z »uradno linijo«, ki je hotela imeti zadnjo besedo tudi pri presojanju umetnosti.
Kmalu po vojni je nastala povest Svet na Kajžarju (1948), kjer je Potrč prikazal negativen, usoden vpliv ljudi, ki nimajo čistih rok in se rinejo na vrhove družbene lestvice. 1952 je po tej povesti napisal scenarij Gorice. Kot scenarist je sodeloval še pri filmih Pastirci (1973) in Ko zorijo jagode (1978). V trilogiji o Kreflih je orisal štajerski kmečki proletariat in prikazal propad in razkroj gruntarske družine pred drugo svetovno vojno (Kreflova kmetija, 1947), med njo (Lacko in Krefli, 1948) in po njej (Krefli, 1952). Njegova poznejša drama Na hudi dan si zmeraj sam obravnava vprašanje zvestobe in nezvestobe v revolucionarnih dogajanjih, takšen je tudi kratek roman Srečanje (1962).
Leta 1954 je prvič izšel njegov roman Na kmetih, zgodba o pogubni erotiki v razkrajajočem se kmečkem življenju v času socializacije vasi, ki ga štejemo za vrhunec njegovega pisateljevanja. Po njem je bil pozneje posnet tudi film Rdeče klasje. V povesti Zločin (1955) je zajel drobec iz zgodovine Kumunistične partije Jugoslavije in opisal zadnje dni komunističnih ilegalcev Djura Djakoviča in Nikole Hećimovića. Med Potrčevimi literarnimi dragocenostmi je še mnogo krajših novel, ki so vsebinsko vezane na ljudi rodne zemlje: Czek, Onkraj zarje (1966), Na verne duše (1957), Med mašami (1965), izbor novel Nesmilečno življenje (1965).
Leta 1970 in 1976 je pod uredništvom Frančka Bohanca izšlo Potrčevo izbrano delo I-II, leta 1983 pa Izbrano delo Ivana Potrča I-VI, pod uredništvom Frančka Bohanca in Ivana Potrča. Pisatelj je svoj obsežen in raznovrsten opus sklenil z romanom Tesnoba (1991). Snov svojega zadnjega romana je preselil iz kmečkega okolja v moderno industrijsko družbo, v kateri so glavni liki obsojeni na življenjski poraz.
