Dr. Franz Baum, ki se je kalil v osrednjem vodstvu Schulvereina, je v članku »Steiermark und der Deutsche Schulverein«, objavljenem v Marburger Zeitung z dne 26. maja 1910, podal pregled razmerja moči med slovenstvom in nemštvom na Spodnjem Štajerskem. V njem je zajel širšo okolico Celja in kraje vzdolž Save. Iz poročila o Brežicah veje občutek ogroženosti, porojen ob uspehih slovenskega narodnega gibanja. To je nemško prevlado v mestu izzvalo z ustanovitvijo čitalnice ter podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda, Sokolskega društva ter slovenske posojilnice in hranilnice, svoje dosežke pa okronalo z odprtjem za drugo nadstropje nadgrajene stavbe Narodnega doma leta 1904. Avtor članka je v tej luči pravilno ocenil odločilno vlogo gospodarske premoči brežiških Nemcev in nemškutarjev nad tamkajšnjimi Slovenci. Ob tem pa je velik pomen pripisal načrtom za pozidavo namenskega poslopja nemške šole. »Če naprej sledimo omenjeni železniški progi [Zidani Most–Zagreb], pridemo do najjužnejšega nemškega jezikovnega otoka Spodnje Štajerske, do mesta Brežice. Tukaj Nemci bijejo verjetno najtežji boj v deželi. Mesto je najbolj izpostavljen nemški položaj na slovenskem [windischen] območju, z lego neposredno ob kranjski meji, in je zato izpostavljeno najhujšim napadom narodnega sovražnika. Tu nemška šola sama ne more pomagati; tudi na gospodarskih področju morajo nemški prebivalci ustvariti ugodnejše življenjske razmere, če naj se obrambni boj nadaljuje. Toda pogumna skupina nemških bojevnikov, katerim je mesto dom, scela izpolnjuje svojo narodno dolžnost in upati je, da se bo s pomočjo Schulvereina obdržala na svojem zahtevnem položaju. Nemška osnovna šola je nastanjena v isti stavbi kot slovenska in ne ustreza več najosnovnejšim zahtevam. Mesto, ki sedaj obsega tudi lastni popolnoma nemški šolski okoliš in po navedbah šteje 723 Nemcev in 391 Slovencev, si želi že leta zgraditi novo stavbo za nemško šolo. Potrebna sredstva so deloma – prispeval je tudi Deutscher Schulverein – zbrana. Društvo, ki že tako podpira [nemški] otroški vrtec, podpira tudi prizadevanja za nemško šolo. Deutscher Schulverein je doslej za Brežice namenil 31.377 kron.«
Schulverein v Brežicah ni zgradil lastne šole in s tem prevzel breme njenega vzdrževanja, pač pa je z znatnim zneskom podprl gradnjo novega poslopja za obstoječo štirirazredno mešano nemško ljudsko šolo. Odločitev za sofinanciranje izgradnje šole je društvo sprejelo sredi leta 1908. O vsenemški solidarnosti v šolskih zadevah govori podatek, da so sredstva za brežiško nemško šolo prišla tako iz Avstro-Ogrske kot Nemškega cesarstva: daroval jih je Ortsgruppe Linz des Deutschen Schulvereines in Ortsgruppe Breslau des Allgemeinen deutschen Schulvereines. Naslednje leto je Slovenski Branik obelodanil vest z nekoliko zavajajočo vsebino: »Da bi razbremenili ondotni nemški živelj in ga hkrati vtrdil, zavezal se je nemški Schulverein, da brežiškim Nemcem iz svojih novcev postavi novo šolsko poslopje.«
Schulverein je užival naklonjenost brežiške mestne občine, ki je bila trdno v rokah nemškega tabora (da bi pri tem ostalo, so zmanjšali obseg mestne občine od dotedanjih 303 ha na 159 ha zemljišč, ki so bili pretežno v posesti brežiških Nemcev in nemškutarjev), prav tako kot tudi poglavitni finančni in gospodarski vzvodi na čelu z mestno hranilnico. To je razvidno iz poročila o letni seji brežiške lokalne skupine Schulvereina (Ortsgruppe Rann des Deutschen Shulvereines), objavljenem 28. februarja 1912 v celjskem Deutsche Wacht: »Predsednik Hans Janesch je poročal o dejavnosti skupnosti in podal blagajniško poročilo. Po njem krajevna skupina šteje 126 članov, ki plačujejo 260 kron članarine. Brežiška mestna občina je darovala 100 kron, ostalih prilivov je bilo 48,96 kron. Vodstvo je skupaj prejelo 458,96 kron. Otroški vrtec, ki ga vzdržuje krajevna skupina, obiskuje 30 otrok. Za vzdrževanje otroškega vrtca je Schulverein daroval 700 kron, občinska hranilnica 400 kron, mestna oblast potrebno kurjavo, mestna občina je dala na razpolago potrebne prostore.« Ob koncu svojega nastopa je predsednik Janesch zbrane obvestil, da je glavni projektant arhitekt Peyer že narisal in odposlal načrte stavbe nemške šole in da se bo z gradnjo začelo že v letu 1912. O deležu nemškutarjev v vodstvu brežiškega Schulvereina si je predstavo mogoče ustvariti iz informacije, da so bili na obravnavani seji ponovno izvoljeni sledeči: za predsednika krajevne skupine Hans Janesch, za namestnika Karl del Cott, za zapisnikarja Josef Bajec in še nekateri drugi člani ožjega vodstva.
Marburger Zeitung je 19. oktobra 1912 svoje bralce razveselil z novico o položitvi temeljev brežiške nemške šole ter napovedjo, da bo zgradba po zaslugi lepega vremena že novembra tega leta pod streho. Stroški gradnje naj bi presegli 90.000 kron, od česar je prispevek Schulvereina, »tega pomočnika v vseh potrebah nemškega šolstva«, znašal 40.000 kron. Deutsche Wacht z dne 13. oktobra 1913 je obvestil o koncu gradnje nemške šole. Dopisnik je zatrdil, da je kolavdacija nove šole 9. oktobra potekala »v vsakem pogledu zadovoljivo« in da je »izpadla sijajno«. Časopisna notica je vsebovala vest, da bo v soboto, 18. oktobra, nova šola blagoslovljena in predana namenu ter da so »tudi brez povabila Nemci na tem lepem praznovanju prisrčno dobrodošli«. Za ponazoritev mržnje v tedanjih nemško-slovenskih odnosih zadošča prebrati drugo poročilo iz Brežic v sosednjem časopisnem stolpcu. Njegov avtor se razpiše o domnevni narodni nestrpnosti katoliške duhovščine v mestu ob Savi. To utemeljuje s tem, da v Brežicah ni bogoslužja »z nemškim značajem«. Slovenščina in nemščina sta bili vsaj v mestni župnijski cerkvi enakovredno obravnavani, zato se avtor pritoži, da »vzhodnoslovensko [ost Slowenischer] petje gnusi obisk cerkve«.
Poslopje nemške šole je bilo slavnostno odprto v soboto, 18. oktobra 1913. Tako kot ob odprtju železnega mosta čez Savo in Krko sedem let poprej je bil dogodek zastavljen kot manifestacija moči in množičnosti nemštva v najjužnejšem delu Štajerske. V Deutsche Wacht je 25. oktobra ugledalo luč sveta vzneseno poročilo o odprtju stavbe nemške šole: »Ob veliki udeležbi nemškega prebivalstva Brežic je bilo v soboto slovesno odprtje nove nemške šole. Skoraj dve desetletji je bila nemška šola pod eno streho z dvojezično nemško osnovno šolo v popolnoma neprimerni stavbi. Zahvaljujoč dejavnosti mestne občine in nemškega Schulvereina, se je naposled končalo to nevzdržno stanje in od sedaj naprej bodo poučevali nemško brežiško mladino v lepi, svetli, zračni stavbi, ki je hkrati tudi okras mesta. Po opravljeni božji službi, ki sta se je udeležila tudi zastopnik občine in krajevnega šolskega odbora, so se zbrali slavnostni gostje in šolarji pred z zastavami in cvetjem okrašeno novo stavbo. Tu je predal gospod glavni inženir gospod Sernetz, kot zastopnik šolskega gradbenega odbora, novo stavbo gospodu županu Schniderschitschu, ki je slavnostne goste prijazno pozdravil in nagovoril šolarje z v srce segajočim govorom. Po blagoslovitvi stavbe so udeleženci odšli v svečano okrašeno telovadnico. Tam je igral domači orkester združenja “Nemški dom” pod vodstvom gospoda Hansa Ritterja razpoloženjske melodije. Sledile so pesmi in deklamacije šolarjev. Nagovore so imeli gospodje: državni poslanec Richard Marckhl, okrožni komisar baron Steeb in Hans Janesch. Za novo šolo se je v imenu šolarjev zahvalil gospod nadučitelj Ogrisegg, ki se je na koncu v svojem govoru poklonil cesarju, nakar so zapeli cesarsko himno. Popoldan so prebrali pozdrave, ki so jih poslali: dr. Gross in dr. Baum v imenu vodstva Schulvereina, okrožna šolska inšpektorja svetnika Prost iz Celja in direktor Stering iz Ptuja, deželni odbornik Moritz Stallner, deželni poslanec dr. Negri, predsednik Nemškega ljudskega odbora dr. Delpin iz Ormoža, Schulverein iz Slovenskih Konjic, odbornice Schulvereina iz Linza, odborniki krajevnega Schulvereina iz Dresdna, nadučitelj Tomitsch iz Sevnice in drugi.« Dodajmo, da je praznik nemštva v njegovi najjužnejši štajerski utrdbi istega dne zvečer zaokrožila slovesnost v veliki dvorani Nemške hiše. Posvečena je bila enemu od mejnikov v združevanju nemških dežel: stoletnici bitke pri Leipzigu, po kateri se je poražena Napoleonova vojska umaknil na drugo stran Rena.
Odziv slovenskega tabora na odprtje poslopja nemške šole v Brežicah je bil – pričakovano – silovit in pospremljen z jedkimi sodbami. Poročilo iz brežiškega okraja, ki je bilo 23. oktobra 1913 natisnjeno v mariborskem Slovenskem gospodarju, se je navezovalo na nedavne občinske volitve, na katerih so zmago vknjižili brežiški Nemci in domači nemškutarji. Iz njega izvemo, da je znaten del učencev brežiške nemške šole prihajal iz širšega mestnega zaledja pa tudi o uspehih, ki jih je šola žela pri ponemčevanju slovenskih otrok: »Brežice v slovenskih rokah? Vendar enkrat? Da! Kako? Čujte: za župana je zdaj izvoljen Žnideršič, za podžupana bivši član slovenskega visokošolskega društva “Triglav” in dosedanji župan Faleschini, svetovalci pa so: dr. Janež, Cehnar in Druškovič. Res je sicer, da so to sedaj sami Nemci, a kakšni, to povedo njih imena! Ali so morebiti ta slovenska imena zapeljala tudi letos nekatere nespametne starše iz brežke, dobovske in zdolske ter celo iz kranjskih župnij, da so, kakor slišimo, zopet tiščali z deco v nemško šolo? Zaslepljenci! Vsiljujete se Nemcem, ki se celo branijo naših kmečkih otrok v svoji šoli. Ko je bilo v soboto blagoslovljenje nove nemške šole, je pri sledeči slovesnosti, kakor se Nemci hvalijo, neprestano čivkala šolska mladina: “Nemški deček (deklica) sem in bodem!” Če se vaši otroci nauče sramovati se svojega materinega jezika, se bodo sramovali tudi matere in očeta! Tako sami pogubljate svojo deco s tem izdajalskim početjem in zakrivite, da zaostanejo vaši otroci za drugimi; ali ni največja neumnost dati otroka iz breške 5-razrednice ali n. pr. dobovske 6-razrednice v nemško 4-razrednico, kjer pa slovenski otroci itak redko pridejo čez 2. ali 3. razred? Veliko odgovornost si nalagajo taki starši, ker škodujejo svoji deci, svojemu narodu pa delajo sramoto.« Drug časopis štajerskih Slovencev, Straža, je sočasno priobčil krajši, a nič manj ogorčen zapis v duhu bojnega gesla slovenskega narodnega tabora »Svoji k svojim!«: »Minulo soboto je bila otvorjena in blagoslovljena nova nemška šola. Seveda se je tu veliko hajlalo ter je tudi šolska mladež baje obljubljala, kako bo skrbela, da Brežice ostanejo nemška trdnjava. Ali ste slišali slovenski starši, ki silite svojo deco v to šolo! Za izdajalce in janičarje jih boste vzgajali!«
Zgornje dramilo rojakom, četudi napisano z najboljšimi nameni, ne upošteva prevladujočega motiva staršev pri vpisu otrok v brežiško nemško šolo. Ti so, kot vsi dobri starši, svojemu potomstvu želeli v prvi vrsti zagotoviti boljše življenje in vstopnica vanj je bilo znanje nemščine, glavnega jezika birokracije, kulturnega življenja, znanosti in poslovnega sveta v avstrijski polovici dvojne monarhije. Iz tega razloga so na brežiško nemško šolo svoje otroke vpisovale tudi zavedne slovenske družine. Ne samo kandidati za najuglednejše poklice, ki so zahtevali univerzitetno izobrazbo, marveč tudi bodoči obrtniki in trgovci so morali računati na to, da jih bo nadaljnje izobraževanje in usposabljanje odvedlo iz province v večja mesta monarhije, v primeru prebivalcev Štajerske najpogosteje v Gradec in na Dunaj. V novem okolju ne bi imeli nobene možnosti za uspeh brez znanja nemščine, a tudi ob morebitni vrnitvi v domači kraj bi ga potrebovali v družbenem in zlasti poklicnem življenju. Dr. Ivanka Počkar glede izražanja narodne pripadnosti pri poklicnih skupinah v Brežicah v obdobju pred letom 1918 med drugim ugotavlja: »V javnosti so nemško govorili nekateri brežiški advokati, zdravniki in denimo trgovci v trgovinah Matheis in Löschigg-Schmidt, kjer so v uk sprejemali predvsem sinove iz trgovskih družin, ki so znali nemški jezik. S strankami so večinoma govorili nemško, prav tako njihovi vajenci. Nemško so govorile še nekatere skupine meščanov, med njimi zlasti obrtniki, ki so se v nemškem jeziku šolali, naročali in prebirali strokovno literaturo […].«
