Po poroki leta 1932 sta si z možem Jožefom na njegovem domu v Satahovcih ustvarila družino in se podala novim izzivom nasproti.
Meseca decembra leta 1932 pa je sledila poroka z Jožefom Serecem iz Satahovcev pri Murski Soboti. Tedaj se je tudi preselila na možev dom, kjer sta si ustvarila družino. Kot pravi, je moža spoznala prav v Satahovcih, saj je imela tam teto in so večkrat prihajali tja na obisk. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, od katerih danes živijo še štirje. Njena velika želja iz otroštva, da se ne bo poročila na hrib, se je torej uresničila. Vendar pa so v dolini imeli večkrat težave s povodnjo:
»Včasi mi je tüj voda segala do tejc (tu) (pokaže do pasu), inda so tü tej povodnje bilej ka Müra nej regulejrana bila.«
Najhuje je bilo jeseni, ko je voda odnašala z njiv pridelke, snopje, ki so ga spravili v skednju, pa je ob najhujši povodnji zalila tudi do meter visoka voda.
»Sefelej smo doživeli, pove Matilda.«
Toda za preživetje je bilo potrebno delati naprej. Z možem sta obdelovala zemljo na manjši kmetiji, poleg tega je hodila še pomagat drugim kmetom:
»So nücali dosta delavcof, okopanje, žetvo, tou vse mij pa srmaki napravili.«
Vsa ta pomoč pa je bila dejansko zastonj, saj kmet v tistem času ni bil plačnik. V zameno so se lahko obrnili nanj v primeru, da so potrebovali kakšen prevoz. Spominja se tudi, da nobeden od kmetovih otrok v času žetve ni bil na njivi, saj so se imeli le-ti za gospode.
Matildin mož je bil tudi lovec, tako da je večkrat odšel na lov, poleg tega je vozil tudi brod na reki Muri, ona pa je ostajala doma in cele dneve na njivi delala:
»Ges pa doma s kravami delala, orala po zemli, sejala, fse.«
Z možem, ki je sedaj že vrsto let pokojni, sta se dobro razumela. Je pa res, da mu ni ničesar oporekala, prav tako je vse raje postorila sama, kot pa bi prosila za njegovo pomoč.
V stiku z naravo pa je prepoznala in izkoristila tudi razna zelišča in druge plodove, ki jih je nabirala in prodajala. Ko so bili otroci nekoliko večji, so ji pri tem pomagali in to jim je dejansko predstavljalo edini vir zaslužka:
»Takša divja kukorca (kuruza) je rasla, te pa smo tisto vö trgali pa tisto, s tisten san ge zaslüžila ka san odla, tisto so naši penezi bili ka smo si nabrali /…/ modriš (plavica) pa sefelej ka je bilo, fse je lejko fse oudalo.«
Nabirali in prodajali so tudi polže, kar je bilo še posebej dobro plačano. Matilda se spominja, da je ob neki priliki, po obilici dežja nabrala okrog 200 kilogramov polžev. Vendar so nabiranje teh kmalu zatem preprečili, saj so hoteli zaščititi fazanja jajca, ki so bila zelo dragocena in tudi iskana. Glede na to, da je bil Matildin mož lovec, si otroci niso upali krasti teh jajc, a kot v smehu doda Matildina hčerka Irena, se včasih temu le niso mogli upreti, a potem so jih v strahu pred očetom doma skrbno skrivali. Matilda je prodajala tudi ribe, ki jih je njen mož ulovil v Muri, v glavnem gostilničarjem in soboški gospodi. V Murski Soboti je bila tako že znana po prodaji rib in je vselej že od daleč slišala:
»Ka pa ribe, nega, nega?«
Od njih je večkrat dobila tudi kakšna oblačila za otroke, česar so bili ti še posebej veseli.
Zelo rada se je vračala domov v Krašče, od koder je vedno kaj dobrega prinesla. Tako je vsak teden šla po hleb kruha, saj je bil tisti veliko boljši kot taščin.
»In pa pogače, mejke (mehke) kak vata,« doda hčerka Irena.
Tašča ji je tudi rada ponagajala, predvsem kar zadeva kuho. Tako se Matilda spominja, da ji je nekoč v kuhano hrano vmešala pelin ali pa, ko ji je v segreto krušno peč vlila vodo in je kruh zaradi tega ostal spodaj surov. Tašči namreč ni bilo po godu, da bi Matilda boljše skuhala ali spekla kruh kot ona:
»Nika naj ges bokše ne sküjan kak ona.«
Da obvlada zelo dobro oboje, pa je dokazala vedno znova, vendar le, ko je imela priložnost, saj tašča kuhinje ni želela deliti. Nasprotno pa ji je bil zelo naklonjen tast, ki se je z njeno kuho in dobrim kruhom zelo rad pohvalil. Matilda ob tem doda:
»Sefelej san doživela, kak neven kak san tou vse zdržala.«
»Včasi mi je tüj voda segala do tejc (tu) (pokaže do pasu), inda so tü tej povodnje bilej ka Müra nej regulejrana bila.«
Najhuje je bilo jeseni, ko je voda odnašala z njiv pridelke, snopje, ki so ga spravili v skednju, pa je ob najhujši povodnji zalila tudi do meter visoka voda.
»Sefelej smo doživeli, pove Matilda.«
Toda za preživetje je bilo potrebno delati naprej. Z možem sta obdelovala zemljo na manjši kmetiji, poleg tega je hodila še pomagat drugim kmetom:
»So nücali dosta delavcof, okopanje, žetvo, tou vse mij pa srmaki napravili.«
Vsa ta pomoč pa je bila dejansko zastonj, saj kmet v tistem času ni bil plačnik. V zameno so se lahko obrnili nanj v primeru, da so potrebovali kakšen prevoz. Spominja se tudi, da nobeden od kmetovih otrok v času žetve ni bil na njivi, saj so se imeli le-ti za gospode.
Matildin mož je bil tudi lovec, tako da je večkrat odšel na lov, poleg tega je vozil tudi brod na reki Muri, ona pa je ostajala doma in cele dneve na njivi delala:
»Ges pa doma s kravami delala, orala po zemli, sejala, fse.«
Z možem, ki je sedaj že vrsto let pokojni, sta se dobro razumela. Je pa res, da mu ni ničesar oporekala, prav tako je vse raje postorila sama, kot pa bi prosila za njegovo pomoč.
V stiku z naravo pa je prepoznala in izkoristila tudi razna zelišča in druge plodove, ki jih je nabirala in prodajala. Ko so bili otroci nekoliko večji, so ji pri tem pomagali in to jim je dejansko predstavljalo edini vir zaslužka:
»Takša divja kukorca (kuruza) je rasla, te pa smo tisto vö trgali pa tisto, s tisten san ge zaslüžila ka san odla, tisto so naši penezi bili ka smo si nabrali /…/ modriš (plavica) pa sefelej ka je bilo, fse je lejko fse oudalo.«
Nabirali in prodajali so tudi polže, kar je bilo še posebej dobro plačano. Matilda se spominja, da je ob neki priliki, po obilici dežja nabrala okrog 200 kilogramov polžev. Vendar so nabiranje teh kmalu zatem preprečili, saj so hoteli zaščititi fazanja jajca, ki so bila zelo dragocena in tudi iskana. Glede na to, da je bil Matildin mož lovec, si otroci niso upali krasti teh jajc, a kot v smehu doda Matildina hčerka Irena, se včasih temu le niso mogli upreti, a potem so jih v strahu pred očetom doma skrbno skrivali. Matilda je prodajala tudi ribe, ki jih je njen mož ulovil v Muri, v glavnem gostilničarjem in soboški gospodi. V Murski Soboti je bila tako že znana po prodaji rib in je vselej že od daleč slišala:
»Ka pa ribe, nega, nega?«
Od njih je večkrat dobila tudi kakšna oblačila za otroke, česar so bili ti še posebej veseli.
Zelo rada se je vračala domov v Krašče, od koder je vedno kaj dobrega prinesla. Tako je vsak teden šla po hleb kruha, saj je bil tisti veliko boljši kot taščin.
»In pa pogače, mejke (mehke) kak vata,« doda hčerka Irena.
Tašča ji je tudi rada ponagajala, predvsem kar zadeva kuho. Tako se Matilda spominja, da ji je nekoč v kuhano hrano vmešala pelin ali pa, ko ji je v segreto krušno peč vlila vodo in je kruh zaradi tega ostal spodaj surov. Tašči namreč ni bilo po godu, da bi Matilda boljše skuhala ali spekla kruh kot ona:
»Nika naj ges bokše ne sküjan kak ona.«
Da obvlada zelo dobro oboje, pa je dokazala vedno znova, vendar le, ko je imela priložnost, saj tašča kuhinje ni želela deliti. Nasprotno pa ji je bil zelo naklonjen tast, ki se je z njeno kuho in dobrim kruhom zelo rad pohvalil. Matilda ob tem doda:
»Sefelej san doživela, kak neven kak san tou vse zdržala.«
