Tedej Sušelj Vergerijevo pedagogiko povezuje z antično paideio, Platonovim razumevanjem vzgoje in Aristotelovo etiko vrline. Osrednje vprašanje je, ali izobrazba človeku daje zgolj znanje ali ga oblikuje za resnično svobodo.
Pier Paolo Vergerio in vzgoja svobodnega človeka
Avtorsko filozofsko razmišljanje Tedeja Sušlja
Vergerijev ideal vzgoje je treba razumeti v širšem okviru antične paideie, ki je renesančnim humanistom pomenila mnogo več kot zgolj pridobivanje posameznih znanj in spretnosti. Izobrazba ni bila namenjena samo temu, da človek nekaj ve, temveč predvsem temu, da postane določen tip človeka. V središču Vergerijevega traktata De ingenuis moribus et liberalibus studiis adulescentiae je zato oblikovanje značaja, moralne presoje in sposobnosti za krepostno življenje.
V tem smislu lahko Vergerijevo pedagogiko primerjamo s Platonovim pojmovanjem vzgoje kot periagoge, obrata duše. Platon v Državi poudarja, da vzgoja človeku ne daje sposobnosti spoznavanja, ki je ne bi imel, temveč njegov pogled usmerja od videza proti resnici. Čeprav Vergerij svojega programa ne oblikuje neposredno v teh pojmih, njegova pedagogika prav tako predpostavlja, da mora učenje preoblikovati celotnega človeka.
Ta proces se ne konča pri pravilnem mišljenju. Vergerijev ideal svobodnega človeka lahko razumemo kot ideal samovlade. Človek je svoboden toliko, kolikor zna svoje želje in nagnjenja podrediti razumu, vrlini in odgovornosti.
Takšno pojmovanje se približuje tudi Aristotelovi etiki. Vrlina namreč ni zgolj pravilno spoznanje, ampak ustaljena drža, ki nastaja s ponavljanjem dobrih dejanj. Aristotelski hexis, v latinski tradiciji habitus, pomeni trajno oblikovanost značaja. Človek ne postane pravičen samo zato, ker pozna definicijo pravičnosti, temveč zato, ker pravično ravna.
Prav tu se odpre vprašanje razmerja med znanjem in moralnostjo. Sodobno izobraževanje pogosto predpostavlja, da več informacij, višja stopnja izobrazbe in strokovna usposobljenost pomenijo tudi napredek človekovega značaja. Toda iz Vergerijevega besedila je mogoče razbrati drugačno opozorilo: učenost sama po sebi še ne zagotavlja kreposti.
Izobražen človek lahko svoje znanje uporabi tudi v škodo drugim. Retorika brez značaja lahko postane manipulacija, razumska spretnost brez moralne presoje pa sredstvo učinkovitejšega uveljavljanja sebičnih interesov. Prav zato humanistična vzgoja ne more ostati pri poučevanju vsebin, temveč mora vključevati tudi oblikovanje osebnosti.
V tem okviru dobijo poseben pomen svobodni študiji, studia liberalia. Njihov smoter ni zgolj praktična koristnost ali priprava na poklic, temveč razvoj sposobnosti, ki človeku omogočajo razumno in samostojno življenje.
Tudi grška beseda scholē, iz katere izvira sodobni izraz šola, prvotno označuje prosti čas, osvobojen neposredne življenjske nujnosti. V antični filozofiji je bil tak čas namenjen učenju, premišljevanju in dejavnostim, ki jih človek opravlja zaradi njih samih.
Toda pri Vergeriju izobraževanje nikoli ni povsem ločeno od javnega življenja. Njegova pedagogika ima izrazito politično razsežnost. Mladenič iz vladajoče rodbine se ne izobražuje zgolj zaradi lastnega ugleda, temveč tudi zato, ker bodo njegove odločitve nekoč vplivale na življenje drugih ljudi.
V tem smislu je mogoče Vergerijevo misel povezati z Aristotelovim razumevanjem človeka kot zoon politikon, političnega oziroma družbenega bitja. Posameznik svoje kreposti ne uresničuje samo v zasebnosti, temveč predvsem v odnosu do skupnosti.
Pomembno je zato razlikovanje med življenjem premišljevanja in življenjem dejavnosti, med otium ac speculatio ter actio negotiumque. Znanje, pridobljeno v tišini študija, mora nekoč postati sposobnost pravilnega ravnanja v konkretnem svetu.
Zanimivo simbolno dopolnilo tega ideala predstavlja Carpaccieva slika Mladi vitez v pokrajini, uporabljena na naslovnici slovenskega prevoda. Slika sicer ni nastala kot ilustracija Vergerijevega traktata, vendar jo je mogoče interpretirati v širšem okviru renesančne etike časti, discipline in osebne pokončnosti.
Znameniti moto Malo mori quam foedari, »Raje umreti kot biti omadeževan«, izraža viteški ideal, v katerem moralna čast presega golo ohranjanje življenja. Čeprav tega motiva ni mogoče neposredno enačiti z Vergerijevim vzgojnim programom, odpira podobno vprašanje: ali je pomembneje zgolj živeti ali živeti krepostno?
Vergerijeva pedagogika nas tako vrača k temeljnemu vprašanju evropske moralne filozofije: ali je dovolj vedeti, kaj je dobro, ali mora človek dobro tudi udejanjati?
Končni cilj humanistične izobrazbe ni zgolj učen posameznik, temveč človek, pri katerem so mišljenje, govor in delovanje povezani. Resnična izobrazba se ne konča s pridobitvijo znanja, ampak takrat, ko znanje postane del značaja.
V tem je mogoče prepoznati Vergerijev ideal svobodnega človeka: ne človeka brez omejitev, temveč človeka, ki je prek znanja, discipline, navade in vrline postal sposoben vladati samemu sebi. In šele človek, ki zna vladati sebi, je lahko zares svoboden.
