Dom Peterlinovih je bil med vojno popolnoma izropan in uničen. Po osvoboditvi je štiri leta delala kot novinarka Ljudske pravice in 2 leti kot urednica Cicibana. Mama je umrla leta 1951 zaradi posledic vojne. Vida je v letih 1950/1952 študirala in diplomirala na učiteljišču v Mariboru. Nastopila je službo učiteljice v Dolu pri Ljubljani in nato v Lokvah v Tuhinjski dolini. Poučevala je tudi v OŠ Frana Levstika v Ljubljani. Učiteljica je postala tudi zato, da je dobila stanovanje in skrbela za mlajše brate in sestre.
Med vojno sta bili v partizanski tiskarni na ciklostilu natisnjeni tudi dve njeni pesniški zbirki. Po vojni, leta 1947, pa je izšla njena prva tiskana pesniška zbirka z naslovom Pesmi Vide Brestove, s čimer je postala še bolj prepoznavna kot partizanska pesnica, nato pa je za javnost kot pesnica utihnila. Poslej je pisala zlasti prozo pa tudi pesmi za otroke, pri čemer je snov črpala iz narodnoosvobodilnega boja, iz lastnega dela z otroki in materinske vloge sinu Stanku: Mihčeve pesmi (1951), Orehovo leto (1955), Veliki čarovnik Ujtata (1974, 1995) idr.
Kot ena najbolj prepoznavnih povojnih mladinskih pisateljev je mnogo gostovala v slovenskih šolah ter motivirala učence za branje slovenske književnosti. Bila je članica Društva slovenskih književnikov, GO CK ZMS in Plenuma CO AFŽ Jugoslavije.
Postumno je leta 1995, ob 70. obletnici rojstva in deseti obletnici njene smrti, izšel izbor triindvajsetih osebnoizpovednih lirskih pesmi Vide Brest z naslovom Tiho, tiho, srce. Pesmi so nastale okrog leta 1950 in so del njene zapuščine, ki se je ohranila v Osnovni šoli dr. Pavla Lunačka v Šentrupertu; uredil jih je pesnik Ivan Minatti, ilustriral pa slikar Lucijan Reščič.
