Kraj Peče se prvič omenja leta 1238 v ustanovnih listinah samostana v Velesovem. Ime Peče je staro dobro stoletje, saj se je kraj prej imenoval Peč. Stane Stražar je v svojih knjigah zgodovinsko obdelal ozemlje celotne nekdanje domžalske občine, tudi Moravško dolino. Med drugim navaja, da so Peče verjetno dobile ime po bližnjem hribu Pečnarica ali bližnji podzemni jami Zivka. Ni znano, zakaj so imenu naenkrat dodali črko e. Najverjetneje drži, da ime izhaja iz izraza pêč, ki je staro ime za pečino ali skalo. Sorodna starocerkvenoslovanska beseda peč se uporablja tudi za votline, kar bi v tem primeru pomenilo vdolbino v skali.
Prvotna gotska cerkev sv. Jerneja je bila sezidana v 15. ali celo 14. stoletju, prvič se jo omenja leta 1526. Baročno so jo obnovili v 18. stoletju. Med posamezniki je treba omeniti Franca Pirca, ki ni bil le duhovnik in prvi učitelj otrokom, ampak je zaslovel tudi s sadjarsko šolo. Osnoval je drevesnico, ki so jo prihajali občudovat mnogi, in posadil jabolka, hruške in orehe. Velike zasluge ima tudi za ohranitev peške župnije, saj so jo hoteli ukiniti in znova priključiti moravški. V Pečah je napisal prvi del knjige Kranjski vertnar, ki je izšla leta 1830, kasneje pa na Podbrezjah pri Naklem še drugi del. V Kmetijskih in rokodelskih novicah je več let objavljal strokovne napotke za kmetovalce. Pri skoraj petdesetih letih je odšel v Ameriko, kjer je kar 38 let poučeval Indijance. V knjigi Župnija Peče v ogledalu časa, ki sta jo uredila Bogomil Brvar in Jelka Lalič, je zapisano, da so ga Indijanci imenovali »Minodeè«, kar naj bi pomenilo »dobra duša«, in »Ganinodeè«, kar je pomenilo »dobro srce«. O njem govori knjiga z naslovom Sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki, avtorja Marjana Drnovška.
V bližnjem Pretržu je bil rojen dr. Josip Mal, ki je bil 36 let ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani. Napisal je mnogo zgodovinskih del, dokončal pa je tudi zelo znano Grudnovo Zgodovino slovenskega naroda.
