Moravški osameli kras je del tako imenovanega domžalsko moravškega krasa. Ta kras ni tipična kraška pokrajina, vendar pa je število kraških pojavov tolikšno, da si zasluži precej pozornosti.
Na Moravškem in v okolici Domžal so se razvili manjši kraški pojavi, vrtače, v podzemlju pa so brezna ter mnoge večje in manjše jame. Na domžalsko moravškem krasu je več kot 100 večjih in manjših podzemeljskih votlin oziroma jam, daljših in globljih od 10 metrov. Več takih podzemeljskih jam najdemo v okolici Dobena, Domžal, južno od Gorjuše, na področju Studenca, Zgornje Javorščice, kjer naj bi bilo celo vse votlo, in Krašc. Ponekod so te jame neznane in težko dostopne. Z redkimi izjemami gre za suhe jame. Naštejmo jih le nekaj: Babja jama na Gorjuši, Ihanščica, Mačkovec, Majčevo brezno pod Zgornjo Javorščico, Studenška jama, Železna jama.
Kras ali kraški pojavi nastanejo tam, kjer voda raztaplja prepustno, navadno apnenčevo kamnino, zato nastajajo kraški pojavi, kot so kraške jame, brezna, kraški izviri, vrtače, škraplje in žlebiči. Na Moravškem je največ raziskanih kraških jam na območju Dešna in Javorščice. Najgloblja in najlepša je Osoletova jama. Jame pa najdemo tudi ob Rači pod Krašcami, pri Kosezah in ob Drtijščici.
Prvi, ki je sistematično obiskoval jame v letih 1856-59, je bil Simon Robič, kaplan v Dobu pri Domžalah. Njegov stalni spremljevalec je bil domačin in mežnar Ivan Sešek. Robič je kot naravoslovec predvsem raziskoval jamsko živalstvo. Na tem področju je bil nadvse uspešen, saj je v nekaj jamah odkril edinstvenega slepega jamskega hrošča, ki je kasneje dobil ime po njem Ceuthmonocaris robici. Svoja raziskovanja je popisal v razpravi »O nekaterih jamah in votlinah v okolici Doba«, ki je kasneje mladega Staneta Stražarja iz Škocjana vzpodbudila, da je pričel raziskovati podzemeljski svet. Ni bil sam, saj so se mu kmalu pridružili tudi drugi hrabri in vedoželjni ljudje.
