Organiziranost in delovanje

Že leta 1962 so na občnem zboru društva ugotavljali, da je društvo med uspešnejšimi pobudniki športne rekreacije v delovnih organizacijah v Sloveniji. V tem času je obsegalo že okoli 1000 članov, na tekmovanjih zunaj tovarne pa so si ugled priborili zlasti judoisti, dvigalci, kegljači, šahisti in smučarji. Ne glede na množičnost udeležbe pa so litostrojski športniki morali ugotoviti, da rast članstva najbolj ovira pomanjkanje lastnih športnih objektov. Težavo so reševali v sodelovanju s sorodnimi ljubljanskimi društvi, ki so litostrojčanom omogočala vadbo v svojih prostorih, vadili pa so tudi v nekaterih pomožnih objektih tovarne. V ta čas sega tudi izdelava projekta o namenskem Litostrojskem rekreativnem centru, ki pa ni bil nikoli uresničen. Sredstva za rekreacijo, ki so se zbirala v skladu za skupno porabo podjetja, so bila večinoma namenjena gradnji stanovanj, preostanek pa vzdrževanju in modernizaciji koče na Soriški planini ter litostrojskih počitniških domov ter delovanju posameznih športnih sekcij (zlasti najemu prostorov).

»Društvo za telesno kulturo na novi poti Letni obračun planincev S povečanimi proizvodnimi nalogami se ustvarjajo tudi nove potrebe in oblike po čuvanju zdravja delovnega človeka. V novih družbenoekonomskih odnosih rastejo negativni pojavi, ki jih med drugim odpravljamo tudi z rekreacijo. Njenega razvoja ne smemo prepustiti naključju, ampak ga zavestno in sistematično razvijati. Da smo si glede besede rekreacija končno na čistem. Kaj je rekreacija? RE pomeni zopet, nazaj, KREO pa obnavljati. Torej — zopet obnavljati. In kaj obnavljati? Vsak človek med delovnim časom več ali manj usmeri pozornost na določeno delo. S tem obremeni del možganskih celic. Zato je nujno potrebno, da se človek po težkem telesnem ali duševnem delu rekreira. To pomeni, da spremeni okolje, gre na čisti zrak in se začne ukvarjati z nečim drugim, kar ne spada v njegovo delo. Največkrat se človek po napornem delu sprosti tako, da se začne igrati n. pr. z žogo, balina, keglja, igra šah itd. Seveda dela vse to lagodno in brez trošenja moči. Tako je po končanem odmoru zopet sposoben, da pravilno in hitreje opravlja svoje delo. Človeku današnjega časa je rekreacija nujno potrebna, gre za spremembo, za oddih, za zrak, za radost in navadno tudi za smeh. Končno gre tudi za poživitev krvnega obtoka. Še zlasti je potrebna rekreacija človeku, ki težko dela. Čim več znanja ima človek o pogojih zdravega življenja, tem več ima razumevanja za rekreacijo, to je za sonce, zrak in radostno gibanje ob prostem času. Seveda se človek pri rekreaciji ne sme preveč utrujati in zaradi tega ne sme biti ta dejavnost preveč naporna, pomembno pa je tudi, da je prostovoljna.
Modemi šport, ki nastaja ob novih družbenih odnosih, zahteva prilagoditev novemu procesu, katerega pa ovira težnja predvojnega formalističnega pojmovanja ter usmerjanje posameznikov k športnemu rekorderstvu. Taki morajo sistematično trenirati 4 do 5 ur dnevno samo zaradi boljšega rezultata, kar prav gotovo ni v duhu socialističnih načel. Treba bo v imenu socialističnega humanizma storiti vse za potrebe tistih, ki bi se želeli ukvarjati z rekreacijo zaradi zdravja, dobre volje in višje delovne sposobnosti. Torej ne smemo posvečati skrbi le maloštevilnim vrhunskim tekmovalcem. Z ustanovitvijo našega športnega društva smo hoteli pritegniti in vključiti čimveč ljudi v to koristno športno dejavnost. Člani kolektiva so lahko gojili svojo priljubljeno športno panogo v eni od enajstih sekcij, ki so sestavljale društveno dejavnost. Prvotno so se sekcije s svojim delom omejevale le na medobratna tekmovanja, polagoma so se ta razmahnila v višjo obliko in sekcije so pričele tekmovati v ligah. Ta tekmovanja pa so že zahtevala kvaliteto, s čimer so se izključevali določeni člani, kajti za ta tekmovanja so prišli v poštev le najboljši igralci, za katere smo porabili precejšnja sredstva. Po smernicah, ki so bile sprejete na zadnjem kongresu telesne kulture, in podrobnih analizah se je naše društvo odločilo za popolno reorganizacijo DTK. Sam ustroj društva naj bi se spremenil in naj bi v bodoče deloval kot center za rekreacijo. V novem društvu bi delovale naslednje delavnosti: rekreativne športne oblike, rekreacija izven delovnega časa, rekreacija v proizvodnem procesu in rehabilitacija. Vse te dejavnosti morajo v bodoče več sodelovati z ostalimi službami v podjetju, n. pr. psihologom, obratno ambulanto, HTV itd.« (Litostroj, 1963, 4, 10)

Skrb za rekreacijo litostrojčanov je bila v šestdesetih letih v pristojnosti komisije za oddih in rekreacijo pri glavni podružnici sindikalne organizacije (Center za rekreacijo), referata za rekreacijo, referata za počitniške domove v kadrovskem sektorju in komisije za družbeni standard pri centralnem delavskem svetu.

Poleg obratnih in medobratnih tekmovanj ter tekmovanj med delovnimi organizacijami (troboji, peteroboji ipd.) so v okvirih podjetja prirejali še planinske in druge sindikalne izlete ter letne dopuste v litostrojevih počitniških domovih. Najzahtevnejše rekreacijske prireditve so bile zlasti letne in zimske igre Združenih podjetij Strojegradnje, na katerih so tekmovale ekipe številnih slovenskih podjetij strojegradnje, ter centralne družabne prireditve kolektiva, t. i. tabori Sorica. Litostroj se je od l. 1971 dalje udeleževal nacionalne TRIM akcije, ki se je v Sloveniji uveljavila pod imenom »Šport za vsakogar«. Litostrojevi športniki so zbirali športne aktivnosti za osvojitev TRIM-značke in TRIM-športne značke. Program TRIM je poleg vadbe na trim stezi v Mostecu zajemal še kegljanje, streljanje, smučanje, plavanje, tek, kolesarjenje, planinarjenje, torej vse športno-rekreativne aktivnosti, ki so jih v Litostroju že pokrivale ustrezne sekcije.

V sedemdesetih letih je nad rekreacijo bdela Komisija za šport in rekreacijo pri Konferenci osrednjih organizacij sindikata. Poleg rekreacije splošnega značaja, ki je obsegala tradicionalne prireditve, izlete in letovanja (tabor na Sorici, reli, zimske igre, tek ipd.), je prirejala tudi balinanje, kegljanje, mali nogomet, namizni tenis, streljanje, šah, košarko in smučanje. Na čelu vsake panoge je bil izvoljeni načelnik, financiranje pa je potekalo preko konference sindikata na podlagi letnega programa. Tekmovanja so potekala najprej v okviru podjetja, nato v okviru delovnih organizacij občine Šiška, mesta in tudi na republiški ravni. V osemdesetih letih je komisija zaposlila kulturnega referenta, ki se je poklicno ukvarjal tudi s športno rekreacijo v Litostroju.

Sredi osemdesetih let je bila slika športno-rekreacijske dejavnosti v Litostroju na moč pestra. Organizirana je bila v enajstih sekcijah ter v planinskem društvu in strelski družini, ki sta bila samostojni pravni osebi. Vsaka sekcija je na svojem rednem občnem zboru izvolila vodjo, namestnika ter blagajnika sekcije. Z dobro organizacijo so se lahko pohvalili predvsem planinci, ki so dosledno izvajali začrtane letne programe. Smučarji so bili razdeljeni na alpsko in tekaško sekcijo, ki sta izvajali redna letna tekmovanja na Soriški planini. V obeh sekcijah so organizirali tudi začetno in nadaljevalno šolo smučanja, teka na smučeh ter zaključnega tekmovanja v veleslalomu. Litostrojski smučarji so uspešno zastopali barve Litostroja na občinskih tekmah, na maratonih in tekmovanjih ZPS. Košarkarska, rokometna, odbojkarska ter nogometna sekcija so uspešno nastopale v internih in občinskih TRIM ligah, zavidljive rezultate pa sta dosegali zlasti kolesarska in namiznoteniška sekcija. Med športne sekcije so uvrščali tudi šahiste, ki so dosegali izjemne rezultate v sindikalni ligi Ljubljane.

Veliko sredstev je morala Konferenca osrednjih organizacij sindikata (KOOS) zagotoviti za najem objektov za potrebe sekcij, saj so samo balinarji in strelci premogli lastne športne objekte. Komisija za šport in rekreacijo pri Konferenci je skrbela tudi za izobraževanje amaterskih strokovnih kadrov. V letu 1985 je izšolala enega voditelja alpskega smučanja in dva amaterska organizatorja športne rekreacije, ki sta prevzela vodenje kolesarske in balinarske sekcije. Komisija je delovala v smeri razvoja športa, ki bi omogočil rekreacijo slehernemu delavcu Litostroja, zato ne čudi, da so se z leti poleg uveljavljenih ustanavljale nove sekcije in klubi, skladno s porastom zanimanja za nove discipline v kolektivu. Sredi osemdesetih let so se Litostrojčani v prostem času največ udejstvovali v smučanju, plavanju, nogometu in kegljanju, prav tako so se radi udeleževali izletov. Sledile so panoge aerobike za ženske, namiznega tenisa, teka v naravi, šaha, košarke itd.

Program športne rekreacije je pripravljala komisija na letni ravni. V letu 1987 so se košarkarji zbirali v telovadnici OŠ Hinko Smrekar, v programu so imeli interni turnir Litostroja. Na isti lokaciji so trenirali smučarski tekači, ki so planirali prvenstvo Litostroja ter udeležbo na številnih smučarskih maratonih po Sloveniji. Balinarji so vadili na lastnem balinišču pri litostrojski restavraciji in so načrtovali interno tekmovanje med tozdi in skupnimi službami. Alpski smučarji so izvedli tri termine smučarskih tečajev v času šolskih počitnic na Soriški planini, smučanje na Jahorini in v Nizkih Tatrah, prvenstvo Litostroja v veleslalomu, skokih in v kombinaciji Sorica 1988 ter sodelovanje na Cvetkinem memorialu, ki je bilo tekmovanje na ravni sozda Združenih podjetij strojegradnje. Tenisači so igrali tenis in organizirali šolo tenisa v športnem parku ŽŠD Ljubljana, pozimi so igrali v dvorani ŽEKS. Sekcija strelcev je vadila na šestmestnem avtomatskem strelišču v domu učencev Litostroj. Rokometaši so nastopali v občinski TRIM ligi, izpeljali pa so tudi interni turnir Litostroj. Namizni tenis so delavci igrali v namiznoteniški dvorani v športnem parku Ilirija. Sekcija odbojke ni premogla najetega objekta – ženske so trenirale v skupini splošne rekreacije v OŠ Hinka Smrekarja. Planinci so bili organizirani v okviru Planinskega društva Litostroj po programu izletniškega mladinskega in alpinističnega odseka. Tudi kolesarji so pozimi vadili v dvorani OŠ Hinka Smrekarja, spomladi pa so se podali na kolesarske izlete. Drsanje je bilo predvideno na drsališču v Hali Tivoli, v kopališču Tivoli pa je potekalo plavanje. Sekcija kegljanja je imela rezervirano kegljišče Ilirije na Vodnikovi cesti, vaje tekmovalcev pa so potekale na kegljišču Livada. Nogometaši so v letni sezoni poskrbeli za ligaško tekmovanje v okvirih Litostroja, v zimskem času pa so turnirje organizirali v telovadnici ŽEKS.

V zadnjih letih pred razpadom Jugoslavije je bil največji problem športne rekreacije v Litostroju kronično pomanjkanje denarja. Številne sekcije so se soočale s pomanjkanjem najnujnejše športne opreme, dresov, vedno težje so se udeleževale tekmovanj.