Litostroj je bil, kot že rečeno, prav v vseh pogledih simbol socializma. Zrasel je na temeljih predvojnih nacionaliziranih podjetij. Kot sestavni del industrializacije v prvi petletki je bil zasnovan kot paradni konj težke kovinske industrije, ki bo poganjal tudi ostale veje industrije, v začetku zlasti za zagotovitev jugoslovanske elektrifikacije.
Že leta 1947 so ustanovnemu imenu »Litostroj – livarna in tovarna strojev« nadeli simbolno ime – Titovi zavodi Litostroj, ki ga je obdržal skoraj do svojega konca, do družbenih sprememb v začetku leta 1991. Zlasti z začetnim vlaganjem denarja v to panogo, ki je potem iz desetletja v desetletje širila paleto razvojnih izdelkov in število zaposlenih, je Litostroj povzdignil ne le simbolni pomen delavca v nekmetijski dejavnosti, ampak je postal proizvodno produkcijski ponos, ki se je med drugim odražal tudi v številnih obiskih njegovih proizvodnih prostorov.
Deležne so ga bile raznovrstne politične, gospodarske in druge domače in tuje delegacije na nekoliko nižjih ali pač najvišjih državnih ravneh. Ko se je Jugoslavija sredi 50. in zlasti 60. let začela gospodarsko odpirati tudi navzven, se je njena socialistična drža odražala tudi v mednarodni trgovini. Sodelovala je predvsem z vzhodnoevropskimi državami in z državami v razvoju oz. gibanjem neuvrščenih. Predstavniki teh dežel so bili poleg domačih, jugoslovanskih, najpogostejši gostje tudi v Litostroju. Kakor so vedno poudarjali, pa so jim bili najdražji med njimi obiski tovariša Tita.
Ta jih je s svojim prihodom počastil osemkrat. Obiski številnih podjetij pa tudi lokalnih skupnosti, društev, zborovanj in podobno – poleg državniških obiskov v tujini – so bili sestavni del njegovega delovnika praktično ves čas po vojni – vse do konca leta 1979, ko se mu je zdravje preveč poslabšalo. Vendar si lahko mislimo, da so bili obiski Litostroja vendarle nekaj posebnega, saj je bil tudi sam izučen ključavničar. Med drugim je kot devetnajstletni fant julija 1911 delal najprej v Tönniesovi strojni delavnici in železolivarni v Ljubljani, torej neposredni predhodnici Litostroja, od avgusta 1911 do aprila 1912 pa tudi v kamniškem Titanu in mu je bila kovinska stroka bližja od drugih.
Da je imel Tito do Litostroja še posebno naklonjenost in interes, potrjuje dejstvo, da ga je obiskal kar dvakrat še pred samo otvoritvijo tovarne 1. septembra 1947. Najprej meseca junija, ko si je skupaj s prvim direktorjem Francem Pečarjem, projektantom Edom Mihevcem in idejnim pobudnikom Francem Leskoškom – Luko prvič ogledal gradbišče. Nato drugič 12. avgusta z istim namenom, ko se je s predstavniki Bolgarije mudil v Ljubljani.
Otvoritev tovarne v njegovi navzočnosti je bila zares slovesna. Če je verjeti številkam, se je zbralo ok. 30.000 ljudi. Maršal Tito jih je nagovoril: »V našem petletnem planu je predvideno, da zgradimo mnogo novih tovarn. Od teh je danes prva odprta in je pričela dajati dragoceno kovino za izgradnjo naše domovine.« Nato pa tudi poudaril, »da smo z izgradnjo ene izmed prvih velikih tovrstnih tovarn prelomili tradicijo agrarne Jugoslavije in že stopamo na samostojno pot industrijskega razvoja, ki je pomemben temelj za razvoj socializma. Dovolj je bilo izkoriščanja in zaostalosti!«
Četrti Titov obisk se je zgodil 1. septembra 1951, ko so spet zgradili nov objekt, livarno jekla, kar je bilo seveda znotraj tehnološkega razvoja tovarne izredno pomembna pridobitev.
Prve dni septembra 1954 sta si skupaj s turškim predsednikom Celalom Bayarom, ki je bil na večdnevnem uradnem prijateljskem obisku v Jugoslaviji, eno uro z zanimanjem ogledovala proizvodne prostore.
Ko je 10. 9. 1957 v Beograd prispela najvišja poljska partijsko-vladna delegacija, jih je Josip Broz naslednji dan povabil na Brione, 12. septembra pa tudi na ogled obratov tovarne Litostroj, kjer so se potem pogovarjali tudi s člani delavskega sveta.
17. junija 1961 je jugoslovanski predsednik v Beogradu sprejel malijskega predsednika republike Modibo Keita. Potem ko sta imela večdnevne pogovore o najvažnejših mednarodnih problemih in bilateralnih odnosih, je 20. junija najprej priredil gostu v čast sprejem na Bledu, naslednji dan pa sta si v Litostroju ogledala pomembnejše proizvodne obrate. V knjigo vtisov je predsednik Keita strnjeno zapisal pomenljivo misel: »Industrijska moč Jugoslavije se konkretizira v tej tovarni.« Potem sta s soprogama odpotovala za krajši čas v Opatijo in iz Bakra z ladjo Galeb odplula na Brione, kjer je 22. 6. 1957 malijski predsednik zaključil svoje potovanje po Jugoslaviji. Ta vzorec poletnih poti na relaciji Beograd–Brioni–Bled, na katerih je pletel diplomatsko državniško mrežo in vzpostavljal gospodarske vezi, so bila Titova strategija in stalnica dolga leta, še posebej po letu 1955, ko se je začela graditi politika gibanja neuvrščenih. Prijateljstvo s temi državniki mu je prineslo ne le pospešeno poslovno sodelovanje, ampak so mu gostitelji na teh potovanjih v znak spoštovanja in naklonjenosti podarili tudi številne eksotične živali, ki so potem dopolnjevale »njegov« živalski vrt in safari park na Brionih. Iz Gane je na primer pripeljal tudi nilskega konja.
Zadnji, osmi obisk tovariša Tita se je zgodil 5. septembra 1975, ko je imel že 83 let. Litostroj je praznoval petindvajsetletnico uspešnega samoupravnega delovanja. Najprej se je udeležil zbora samoupravljavcev v tovarni, nato pa so ob mnogih predstavnikih slovenskega in ljubljanskega gospodarskega in družbenopolitičnega življenja odkrili spominsko obeležje v obliki turbine. Kakor je le-ta simbolno predstavljala uspešen razvoj tovarne, tako simbolno je bilo ponovno srečanje tvorca projekta Franca Leskoška in voditelja države Tita, po katerem je tovarna nosila ime. Da je tovarna nosila njegovo ime, pa je bila seveda resnično posebna čast. K temu ga je ob otvoritvi septembra 1947 nagovoril Leskošek – Luka in je pomenila ne le zavezo tovarne k resnemu in odgovornemu delu, ampak tudi skoraj nedotakljivo »varovalo« pred morebitnimi napadi nevoščljivih nasprotnikov iz drugih republik. Čez 10 let so ob 35. obletnici delavskih svetov v tovarni pred spomenik turbine postavili še doprsna kipa obeh glavnih akterjev, ki sta bila tedaj že pokojna.
V obdobju od marca 1948 do marca 1953, torej od začetka spora z informbirojem do Stalinove smrti, zaradi latentne nevarnosti napada Varšavskega pakta Tito pet let ni zapustil jugoslovanskega ozemlja. Ko pa je decembra 1954 z Galebom odplul v Indijo, Burmo in Egipt, pa se je začelo rojevati ne le politično gibanje neuvrščenih, ampak se je začel tudi niz neutrudnih potovanj po vsem svetu. Obiskal je premnoge azijske, afriške in južnoameriške države, seveda pa tudi vzhodno in zahodnoevropske države ter Kubo in ZDA. S potovanji po svetu in vabili za vrnitev obiska je pletel diplomatsko mrežo in gospodarske povezave po vsem svetu. In mnoge od teh delegacij so poleg Belega dvora v Beogradu in rezidence na Brionih obiskale tudi tovarno Litostroj. Če naštejem le nekaj imen najvišjih funkcionarjev držav iz 50. in 60. let, so bili to gvinejska delegacija, kamboški princ Norodom Sihanuk, pakistanski predsednik vlade Ghulam Faruque, sudanski vrhovni vojaški poveljnik in predsednik Ibrahim Abud ter posebej njihova trgovinska delegacija, avstrijski notranji minister iz socialdemokratskih vrst Franz Olah, grški minister za industrijo Nikolaos Martis, ameriški veleposlanik Karl Lott Rankin, predsednik republike Mali Modibo Keita, kubanski veleposlanik Roberto Bahar Maza in senegalski predsednik Mamao Du Dia.
Obisk Litostroja so opravile tudi številne delegacije iz vseh jugoslovanskih republik. Kakor je to veljalo za goste iz drugih držav in celin, je šlo tudi v primeru domačih za politične in sindikalne funkcionarje ali gospodarstvenike in trgovce. Kratek zapis v prvi številki glasila Litostroj pa nam razkrije, da so na primer leta 1959 zabeležili tudi veliko, pravzaprav osupljivo število obiskov ekskurzij in posameznikov. »Tako si je prišlo ogledat našo tovarno meseca januarja 18 ekskurzij, marca 26, aprila 72, maja 58, junija in julija 31, avgusta 21, septembra 32, oktobra 41 in novembra 13.« Isti članek nam na koncu pove tudi, da je kamboški predsednik vlade princ Norodom Sihanuk »iz hvaležnosti za topel sprejem v naši tovarni nudil našemu kolektivu v festivalni dvorani pri Gospodarskem razstavišču v Ljubljani brezplačno predstavo Kraljevskega baletnega ansambla iz Kambodže, ki je vse obiskovalce navdušila.
Ob 10-letnici Litostroja leta 1957 so povabili na proslavo ne le celotno članstvo Zveznega izvršnega sveta FLRJ, ves slovenski politični in upravni aparat, ampak tudi direktorje mnogih slovenskih in drugih podjetij, s katerimi so imeli tesnejše poslovne vezi, ter dopisnike glavnih jugoslovanskih časopisov. Po slavnostnem zasedanju delavskega sveta je sledil najprej razgovor članov s povabljenimi gosti in nato ogled tovarne.
Ob kasnejših obletnicah, ko so 1. septembra praznovali rojstni dan podjetja, pa so organizirali tudi dan odprtih vrat. Tretjega septembra 1971 so sicer obvestili vse člane kolektiva, »da letos ob 24-letnici poslovanja našega podjetja ne bo proslave ali ogleda podjetja, ker so predvidene večje prireditve in proslave naslednje leto ob 25-letnici obstoja Litostroja.« Slavnostna seja je bila leta 1972 potem res organizirana v soboto, 2. 9., ob 9. uri v prostorih velike jedilnice, zbor celotnega kolektiva pa ob 12.30 v prostorih obdelovalnice. Če bi prišel predsednik Tito, bi se dogodek odvil pred vhodom v tovarno. V nedeljo, 3. septembra 1972, pa so med 9. in 17. uro torej lahko obiskali Litostroj ne le gospodarstveniki in politiki, ampak vsi državljani, ki so to želeli. Organizacijski odbor za proslavo ob 25-letnici je poskrbel tudi za te obiskovalce. Ne le da so določili obvezno smer ogleda, da so proizvodne hale pospravili in v njih dali na ogled večje število svojih produktov, ampak so prisostvovali tudi predstavniki proizvodnje, ki so jim o svojem delu povedali še nekaj več.
