Viktor Gregorić je bil sin Janeza Gregorića, lastnika gostilne z imenom »Zur Stadt Laibach« na Glavnem trgu v Novem mestu. Kot nakazuje že ime, so v gostilni radi prenočevali potniki, ki so prihajali iz Ljubljane ali se tja vračali.
Dr. Viktor Gregorić je bil rojen 4. aprila leta 1869 v Novem mestu. Maturiral je na novomeški gimnaziji leta 1888 z odličnim uspehom. V Gradcu je študiral medicino in doktoriral leta 1898. Pred prihodom v Novo mesto, po prvi svetovni vojni, je služboval v Ribnici, nato v Sevnici, Sežani, Šenožečah, Ilirski Bistrici in v Rogaški Slatini. Ko je služboval na Notranjskem, se je leta 1907 poročil z Berto Merk, hčerjo pravnika, okrožnega glavarja in dvornega svetnika Josefa Merka.
Dejaven je bil pri zbiranju sanitetnega materiala za srbski Rdeči križ med balkanskimi vojnami, za kar mu je takratni srbski metropolit Dimitrija izrekel pohvalo ter podelil diplomo. Kot sanitetni oficir je v zaledju soške fronte med prvo svetovno vojno služil domovini.
Leta 1922 je kupil hišo na Ljubljanski cesti 21 v Novem mestu, kjer ima danes prostore Knjižnica Mirana Jarca. V njej je odprl prvo zasebno zdravniško prakso. Vse do smrti je opravljal funkcijo okrajnega zdravnika novomeškega okraja in si je kot okrajni sanitetni referent prizadeval za zajezitev epidemij ter postal višji zdravniški svetnik. Med letoma 1926 in 1939 je bila družina Gregorić lastnica posesti v Šmarjeških toplicah. V tem času se je kraj turistično zelo razvil. V takratnem tisku, kjer je družina tudi promovirala svoje kopališče, zasledimo:
»Znano, priljubljeno letovišče Šmarješke Toplice je Gregorić tako preuredil, da so sedaj pravi raj.«
V Šmarjeških Toplicah je bila organizirana tudi zdravniška služba ter prevozi gostov iz Novega mesta in bližnje okolice. Organizirani prevozi pa so zmotili avtobusnega podjetnika s sedežem v Kandiji, g. Joška Kosa, ki se je maja leta 1934 pritožil na Združenje avtobusnih podjetnikov Dravske banovine v Ljubljani zaradi nelojalne konkurence družine Gregorić, ki »prevaža ljudi iz Novega mesta v Šmarješke toplice in nazaj brez vsake koncesije za redno prevažanje. Njegova sestra Alojzija Gregorič ima sicer koncesijo za fjakarijo, nikakor pa ne za redno prevažanje«.
Kot vidnemu članu radikalne stranke v Novem mestu je bila dr. Viktorju Gregoriću, sicer le za kratek čas, zaupana pomembna funkcija v občinski politiki. Pokrajinska uprava za Slovenijo ga je namreč 27. avgusta leta 1923 imenovala za gerenta občine Novo mesto in mu za glavno nalogo poverila izvedbo novih občinskih volitev v povečani novomeški občini. Županske posle je prevzel 3. septembra tega leta. Po uspešno izvedenih občinskih volitvah konec leta 1923 je gerent dr. Viktor Gregorić 25. februarja leta 1924 predal županske posle novoizvoljenemu županu dr. Josipu Režku.
Ko govorimo o dr. Viktorju Gregoriću, nikakor ne moremo mimo njegovega tankovestnega čuta za malega človeka. Dokumenti in še zlasti ustni viri nam pričajo o njegovi izredni humanosti. Bil je član v različnih dobrodelnih organizacijah, ubogim je pomagal s hrano, obleko in denarjem ter postal boter številnim revnim otrokom. Organiziral je »taksi za revne«, ki jevozil vsako nedeljo v Šmarješke Toplice za simbolično ceno enega dinarja, v kateri je bilo poleg prevoza vračunano še kopanje in topel obrok.
Ta plemeniti mož je umrl 2. januarja leta 1935 v Novem mestu, kjer so ga na Ločenskem pokopališču tudi pokopali.
