Slovensko vinorodno ozemlje je bilo razdeljeno na območja štajerskih, dolenjskih in primorskih (goriških, vipavskih, kraških in istrskih) vin, vino pa so tedaj pridelovali tudi na Koroškem. Zgornjevipavsko vinogradništvo se je od srede 19. stoletja izredno razmahnilo in tako postalo eno izmed najpomembnejših vinogradniških območij na Kranjskem.
Za to obdobje sta imeniten vir o površinah, zasajenih s trtami, in o pridelovanju vina nasploh jožefinski kataster in nato bolj izpopolnjen franciscejski kataster. Na voljo so tudi kmetijske statistike in arhivi kmetijskih družb. Po franciscejskem katastru iz časa okrog leta 1820 je bilo na slovenskem ozemlju okrog 50.182 ha vinogradov, od tega 21.957 ha (43,7%) na Štajerskem, 18.514 ha (36,9%) na Primorskem (v Istri, na Krasu in na Goriškem), 9.645 ha (19,2%) na Kranjskem, kamor je spadala zgornja Vipavska dolina in 66 ha (0,1%) na Koroškem.
V začetku stoletja je bilo kletarstvo, ki se je opiralo na izročilo prejšnjih stoletij, še precej zaostalo. Tudi način obdelovanja vinogradov se v 19. stoletju ni razlikoval od obdelovanja v prejšnjih stoletjih. Mali kmetje niso imeli dosti možnosti slediti naprednim načinom obdelave in kletarjenja, kakor so jim lahko zemljiška gospostva. Vsa strokovna literatura je bila do tedaj le v nemščini. Postopoma pa je vinogradništvo le napredovalo in površine z vinogradi so se stalno večale. K temu so prispevali večje možnosti izobraževanja in izdajanje strokovnih del v slovenščini.
Leta 1844 je kot priloga h Kmetijskim in rokodelskim novicam, naslednje leto pa še v vezani obliki izšla Vertovčeva Vinoreja za Slovence, prva vinogradniška knjiga v slovenščini, ki daje verodostojno sliko o vinogradništvu v tistem času, še posebej na Vipavskem. Drugi dve pomembni Vertovčevi deli sta Kmetijska kemija (1847) in Sporočilo slovenskim vinorednikam posebno vipavskim in primorskim (1850).
Pomembna strokovna literatura 19. stoletja v slovenščini, ki je omogočala slovenskim vinogradnikom, da so začeli umneje kmetovati:
- Kmetijske in rokodelske novice, ki jih je urejal dr. Janez Bleiweis in so začele izhajati leta 1843. V podlistku so izhajali vinogradniški prispevki Matije Vertovca.
- Kmetovalec, ki ga je začela izdajati Kranjska kmetijska družba leta, 1884. France Jančar, Umni vinorejec, Celovec, 1867.
- Josip Vošnjak, Umno kletarstvo, slovenskim vinorejcem v poduk, Celovec, 1873.
- Rihard Dolenc, Nauk, kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami, da jih trtna uš ne more uničiti, Ljubljana, 1888.
- France Gombač, Novo vinogradništvo, Ljubljana, 1897.
Leta 1848 je marčna revolucija z ustavo odpravila podložništvo. V avstrijskem parlamentu je bila izglasovana zemljiška odveza, kar je pomenilo, da je fevdalna zemlja prišla v roke kmetov. To ni imelo le pozitivnih posledic, saj vsi kmetje niso bilo vešči samostojnega gospodarjenja, zato so nekateri propadli. Številni nekdanji fevdalci so postali veleposestniki. Leta 1860 je bila ustanovljena vinarska in sadjarska šola v Klosterneuburgu pri Dunaju na kateri so se izobraževali slovenski in med njimi tudi primorski vinogradniki.
V 19. stoletju so bili Kraševci in Vipavci večinoma svobodni kmetje, v Brdih in Istri pa je bilo dosti kmetov najemnikov, kolonov. Primorsko vinogradništvo je v tem času v primerjavi s štajerskim nekoliko zaostajalo, predvsem zaradi tega, ker so bili vinogradi na Primorskem majhni in povečini v lasti malih kmetov, medtem ko so bili na Štajerskem v rokah večjih, naprednejših posestnikov. Izobraževalni prispevki v časopisju in objave strokovnih del pa so v tem času močno spodbudili bolj strokovno delo v vinogradih in kleteh.
