Cvetje se največkrat podarja za valentinovo med zaljubljenci, prijatelji in sorodniki, saj se dotika človeškega čustvenega sveta. Cvetje spremlja človeka od nekdaj, vendar ne v vseh kulturah enako. Prednika človeka so že pred 40.000–32.000 leti na gori Karmel posuli s cvetjem. Ob primerjavi z drugimi kulturami, pa je evropsko gojenje cvetja mlado. S propadom klasične antike je propadlo tudi gojenje cvetja, saj v srednjem veku do njega niso imeli posebnega odnosa. Kultiviranje cvetja je obudila šele renesansa in mu spet dala globlje pomene. Z razvojem nacionalnih gibanj, so si narodi izbrali svoje nacionalne cvetove. Nemci so si izbrali plavico, Nizozemci tulipane, Poljaki mak, Slovenci pa rdeč nagelj, v šopku skupaj z rožmarinom in roženkravtom, ki naj bi pomenil ljubezen in milino.
Na Slovenskem gojenje rož nima dolge tradicije, Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske omenja le grad Rakovnik (pri Šentrupertu) in tamkajšnje prijetno okolje z vrtovi. Tipični slovenski vrtiček izvira šele iz srede 19. stoletja.
