Po 1. svetovni vojni je bila prva naloga novih oblasti slovenizacija šolstva. Vodstvo Dekliške meščanske šole je prevzel Anton Ravnik. Ker je primanjkovalo slovenskih učiteljev, se je nemščina kot učni jezik začasno obdržala, za štiri ure tedensko pa je bil vpeljan tudi pouk slovenščine. Do aprila 1919 so bili nato odpuščeni vsi nemški učitelji, vodstvo šole je prevzela Irma Scheliga, dotedanja učiteljica iz Šmartna pri Slovenj Gradcu, ki je nato šolo vodila do združitve z Deško meščansko šolo (1928).
V šolskem letu 1920/1921 je bila kot učni jezik vpeljana slovenščina, nemščina in srbohrvaščina sta postala neobvezna predmeta. Učni program se v povojnem času ni bistveno spremenil. Občasno so predmetnik dopolnili s poukom gospodinjstva in kuhanja ter higieno, v višjih predmetih pa z državoznanstvom in dušeslovjem. Do leta 1928 je šolo obiskovalo okrog 120 učenk. V začetku je bilo vanjo vpisanih tudi nekaj deklet nemške narodnosti, a je njihovo število postopoma upadalo. Večina učenk je bilo slovenske, nekaj tudi hrvaške narodnosti. Mnogo jih je prihajalo iz okoliških krajev, iz revnejših družin. Šolo so obiskovala tudi dekleta primorskih staršev – beguncev, nastanjenih v barakarskem naselju v Strnišču.
Avgusta 1928 se je Dekliška meščanska šola združila z Deško meščansko šolo. Slednja je bila ustanovljena 17. julija 1919. Delovala je v neprimernih prostorih bivše vojašnice na Panonski ulici 5 (danes Lackova), leta 1928 pa je Ministrstvo za prosveto odredilo združitev obeh meščanskih šol v enoten zavod z nazivom Državna meščanska šola v Ptuju, ki je delovala v prostorih Mladike vse do druge svetovne vojne (znana tudi pod imenom Meščanska šola Maksa Pleteršnika). Upravitelj nove šole je postal Dragotin Kveder, dotedanji ravnatelj Deške meščanske šole. Po njegovem odhodu v pokoj (1936), je bil za upravitelja imenovan Joško Babšek iz Maribora. Učiteljski zbor v šolskem letu 1928/1929 so sestavljali: Marija Cilenšek, Marija Deržaj, Dragotin Hasl, Vida Hinterlechner, Alojzija Kocmut, Milan Vauda, Janko Pertot, Radoslav Komac, Dušan Šestan in katehet dr. Ivan Žagar.
Prvo šolsko leto je bilo na šolo vpisanih 187 učencev, od tega 60 odstotkov deklic. Prednost pri vpisu so imeli otroci iz mesta Ptuja in sreza Ptuj, otroci od drugod so se lahko vpisali glede na preostala prosta mesta. Skoraj dve tretjini vseh učencev je prihajalo iz gospodarsko zaostalega podeželja. Učenci so se poleg splošnoizobraževalnih predmetov izpopolnjevali v praktičnih vajah iz kmetijstva, industrije in trgovine in se usposabljali za ročna dela (za deklice je bilo oganizirano gospodinjsko izobraževanje s kuhanjem in strojepisje). Šola je imela tri delavnice: delavnico za ženska ročna dela, delavnico za izdelovanje iz lesa, kovine in gline ter delavnico za lepljenje in knjigoveška dela. Ker je z leti število učencev naraščalo, je zgradba Mladike kmalu postala premajhna. Prostorski problem so občinski možje rešili tako, da so šoli dodelili še izpraznjene prostore dekliškega doma v Mladiki, potem ko so ga zapustile šolske sestre iz Maribora. V šolskem letu 1929/1930 je bila v šoli ustanovljena dijaška kuhinja, ki je revnejšim in od doma bolj oddaljenim učencem nudila topla kosila. Vzdrževala se je iz prispevkov banovine, s podporo upravnega odbora šole in z darovi dobrotnikov.
Čeprav so šolo ves čas pestile finančne težave, je kljub temu uspešno pokrivala potrebe ptujskega gospodarstva in opravljala pomembno kulturno poslanstvo. V prosvetni dvorane Mladike, ki je bila na voljo tudi izvenšolskim društvom in Ljudski univerzi, se je zvrstila cela vrsta gledaliških, lutkovnih in kino predstav, večeri slovenske besede ter predavanj, ki so obravnavala aktualne probleme tedanjega časa. Učitelji in učenci so se udeleževali tudi različnih narodnih svečanosti in manifestacij, npr. ob reševanju koroškega in primorskega vprašanja, ob obletnicah jugoslovanske države ipd. Društvenemu življenju na šoli so dajali zagon mnogi učitelji, ki so aktivno delovali v družbenem življenju mesta. Na šoli je deloval podmladek Rdečega križa, Sokolski naraščajniki, Jadranska straža, Ferialni savez oz. Počitniška zveza in mladinski pevski zbor. Šola je tudi redno izdajala Izvestja oz. letna poročila.
Nemški dekliški dom se je takoj po prvi svetovni vojni preoblikoval slovenski dekliški zavod Mladika. Ime Mladika se je med ljudmi hitro prijelo in je v rabi še danes, čeprav je ta zavod prenehal obstajati že v začetku 30-ih let 20. stoletja – z njim so odslej imenovali kar celotno stavbo. Zavod Mladika, katerega vodenje je prevzela Iva Kobal, je obsegal internat za učenke lastne šole, pa tudi za učence meščanske šole in gimnazije, gospodinjske šole ter dekliške trgovske šole. Gojenke so imele na razpolago veliko skupno učilnico, kjer so pod nadzorstvom učiteljic izdelovale domače naloge, na voljo so jim bili tudi telovadnica, kopeli in hrana. Leta 1928 so vodenje zavoda prevzela šolske sestre iz Maribora, ki so zraven internata poskušale še s kmetijsko šolo. Ker je število gojenk zavoda, ki se je že od ustanovitve naprej ubadal s finančnimi problemi, stalno upadalo, je mestna občina šolskim sestram odpovedala prostore in jih z inventarjem vred dodelila Meščanski šoli Maksa Pleteršnika.
