Za 19. stoletje je značilen velik napredek v tiskarstvu, založništvu, prodaji publikacij in bralnih navadah posameznikov. Zaradi industrijskega razvoja je naraščala tudi raznovrstnost publikacij, revij, časopisov, plakatov, oglasov, embalaže … Za tiskanje oglaševalnih plakatov so se uporabljale akcidenčne črke. Bile so večje in močnejše – poudarjene. Pojavljale so se tridimenzionalne in osenčene črke.
Tiskarska umetnost je na začetku stoletja zaostajala. Prednost so dajali tehničnemu razvoju, estetsko oblikovanje je bilo postavljeno ob rob. Šele ob koncu 19. stoletja so se pričeli zavedati pomena knjižnega tiska kot umetnostne naloge.
Anglež William Morris si je prizadeval k obnovitvi umetne obrti in dal estetiki oblikovanja veljavo, ki ji je pripadala. Morris je eden izmed prvih postavil maksimo umetnosti Iz ljudstva za ljudstvo. Knjižno ilustracijo je razumel kot živo umetniško dejavnost in jo obogatil po vzoru srednjeveških rokopisov.
V Sloveniji težko govorimo o zgodovinskem razvoju knjižne tipografije. Nekako do druge svetovne vojne so vlogo tipografov velikokrat prevzemali ročni in strojni stavci ter meterji. Ti so sami določali pisavo, črkovni slog, stopnjo pisave, razmik, dolžino vrst, paginacije, opombe, marginalije … Izraz grafično oblikovanje se je v Sloveniji začelo uporabljati šele po drugi svetovni vojni. V času pred tem zasledimo izraz grafična oprema, kar je pravzaprav logično, če vemo, da so navadno slikarji ali arhitekti izdelali opremo za knjige in revijalne izdaje. Dodali so na primer inicialke, uvodne in zaključne vinjete, okraske ter ilustracije k besedilu. Pri nas so se z grafično opremo ukvarjali že večkrat omenjeni slikarji in arhitekti. Gaspari, Šantel in Vavpotič so bili predvsem snovalci plakatov, katerih tipografija je imela secesijske značilnosti.
Pri slovenskih grafičnih opremljevalcih knjig s konca 19. in začetka 20. stoletja ni zaslediti, da bi kateri od njih oblikoval ali vsaj izdelal osnutek knjižne pisave.
Tipografija v slovenskih knjigah pravzaprav ves čas sledi razvoju evropske tipografije. Že Trubar je za slovenski jezik uporabljal renesančne pisave. Za črkovne oblike, kakršne so se uveljavile v kratkotrajnem, a bogatem in raznovrstnem umetniškem stilu, ki se je razvil na prelomu med 19. in 20. stoletjem, v Evropi in ZDA, so značilne predvsem valovite, sproščene organske oblike. Veliko vlogo pri oblikovanju črk je imel čopič. Tipografije te dobe so oblikovno izjemno raznolike. Glede raziskovanja črkovnih oblik je bilo to zelo plodovito obdobje, pomembno za razvoj dekorativnih tipografij. Še danes služi ta doba kot pomemben vir navdiha za nove tipografske eksperimente. Prvi val obnavljanja secesijskega stila je bil v 60-ih letih 20. stoletja.
Slovenci so bili v preteklosti zelo dovzetni za kakovost knjig. Znan je primer, ko so ljubljanskega tiskarja Bamberga kritizirali zaradi izbire ‘premočnih’ črk za Poezije doktorja Franceta Prešerna (1900). Pesnik Oton Župančič je svojo drugo izdajo Mladih potov iz leta 1921 dal v “stope”, saj je bilo v njej kar nekaj tehničnih napak, ki so jih zagrešili stavci. Njegova prepoved knjige je bila, kot zgleda, zelo striktna, saj so se ohranili le redki izvodi.
