Jože Kalan st. se je rodil 12. 1. 1903 v Zagorju. Že pred drugo svetovno vojno je bil strasten planinec v Zagorju, kjer je takrat živel in delal. Med vojno je bil pregnan v Bosno. Po drugi svetovni vojni se je naselil v Kočevju. Zaposlil se je v tamkajšnjem rudniku in živel v bližnjem naselju Rudnik.
Planinstvo je bilo v Kočevju aktivno že pred drugo svetovno vojno. Prva leta po vojni je planinska dejavnost mirovala, ker je bila na prvem mestu obnova porušenega in požganega mesta. Zaradi izselitve velike večine kočevskih Nemcev v letih 1941–1942, je bilo mesto Kočevje in bližnja okolica po končani vojni pretežno prazna. Začeli so se naseljevati ljudje iz cele Slovenije in kasneje tudi iz drugih republik tedanje Jugoslavije.
Morda je to razlog, da so se šele po letu 1950 pričeli zbirati ljubitelji narave in vsega lepega, kar jim ta nudi. Pri širjenju planinske zavesti je bil najbolj aktiven Jože Kalan st. Med svojimi rudarskimi sodelavci je širil idejo o potrebi in koristi rekreacije za delovnega človeka. Pri tem je bil zelo uspešen.
Njegova prva zamisel je bila, da bi ustanovil planinsko društvo pri Rudniku rjavega premoga Kočevje, torej naj bi bili člani tega društva le zaposleni in njihovi družinski člani. Ker pa je bilo teh premalo, je svojo zamisel razširil na celotno prebivalstvo Kočevja. Pridobil si je dovolj somišljenikov in sklical je ustanovni občni zbor.
Planinsko društvo Kočevje je vodil od njegove ustanovitve leta 1951 do leta 1963, z vmesno prekinitvijo med leti 1954 do 1956.
Leta 1962 ga je Planinska zveza Jugoslavije odlikovala z diplomo in častnim srebrnim znakom. Planinska zveza Slovenije pa mu je leta 1963 podelila srebrni častni znak PZS.
Po njem se imenuje tudi markirana Kalanova pot. To je zahtevna, strma pot, dolga 2394,6 metra, po kateri je slaba ura hoda do Koče pri Jelenovem studencu. Je ena najbolj obiskanih planinskih poti na Kočevskem, saj je najkrajša pot iz Kočevja oz. Podgorske ulice do planinske koče pri Jelenovem studencu.
Kako je prišlo do poimenovanja te poti, nam je povedala njegova vnukinja Mirjam: »Stari ata je vedno hodil po tej najkrajši poti. Ko se je ponoči (okoli druge ure), s 1. na 2. maj leta 1958 vračal iz koče domov, je tik nad kamnolomom (kjer se Kalanova pot tudi začne, oziroma konča) padel in si zlomil nogo. Ob sebi je imel psa, ki ga je ves čas varoval. Stari ata je klical na pomoč, pes je ob tem lajal in to je v zgodnjih jutranjih urah (okoli pete ure) slišal moški, ki je stanoval v eni od hiš pod hribom. Takoj je šel za glasom in prišel do starega očeta. V nasprotnem primeru bi stari oče izkrvavel, saj je imel odprti zlom noge. Pes je nato sam tekel na Rudnik, kjer so živeli. Ker je bil pes sam, so doma ugotovili, da je s starim očetom nekaj narobe. V spomin na ta dogodek, so planinci poimenovali to pot po starem očetu.«
Umrl je leta 1966.
