Valvazorjeva ulica 31
Pred stoletji je, na takrat samotnem hribu nad cerkvijo, zrasla hiša šotoraste oblike, ki je kot varuh male šmarske vasice bdela nad hišami. Tu je življenje teklo razpeto med molitvijo in delom na zemlji.
Po ustnem izročilu je bila v njej Valvasorjeva grafična in slikarska delavnica Mollerey. Do leta 1964 so v njej prebivali kaplani – beneficiati, nazadnje g. Ciril Oražem.
»V kaplanijo-beneficij sem prišel leta 1961 in tu ostal tri leta, do leta 1964, ko sem bil premeščen na Primskovo. Bil sem zadnji kaplan-beneficiat, ki je tu prebival. Na desni strani veže sem imel pisarno in sobo, na levi je bilo stanovanje gospe Minke Mah. Prostori beneficija so bili mrzli in vlažni, ogreval sem jih z žaganjem, natlačenim v sod, iz njega je vodila cev naravnost v dimnik.
Beneficij je imel gospodarsko poslopje in nekaj njiv za pridelavo krompirja, zelenjave in druge domače hrane, in travnikov. Ob prihodu v Šmartno sem si zato kupil tudi kravo in te travnike sam kosil. Sedaj so tu zrasle številne hiše in Valvazorjeva ulica.«
(g. Ciril Oražem, zadnji kaplan-beneficiat v Šmartnem)
Beseda beneficij prihaja iz latinščine in pomeni gmotne dobrine (največkrat zemljišča in stavbe) ter razne pravice, ki jih je zemljiški gospod podaril škofu ali kakemu duhovniku ( župniku, kaplanu) kot pomoč za njegovo preživljanje. Od teh dobrin so živeli tudi duhovnikovi sorodniki, ki so duhovniku – beneficiatu, pomagali (kot kuharice, hlapci na polju, mežnarji) pri njegovem delu. Beneficije so večinoma dobili župniki, redko pa kaplani (g. Janez Kvaternik).
Fotografije današnje notranjosti budijo domišljijo o Valvasorjevi delavnici.
»Na levi strani obširne veže je imel gospod dve nizki sobi s starinskim lesenim stropom, ki se je ohranil do današnjega dne. V prvih teh dveh sob … so kedaj stali tiskarski stroji, s katerim je Vajkard Valvasor tiskal svojo znamenito knjigo Ehre des Herzogthums Krain. ….. Obe te dve sobi sta bili, kakor še dandanašnji, šmentano mrzli zaradi velike mrzle kleti, ki je zmeščena pod njima. Na desni strani veže je stala lesena shramba, kamor so spravljali žito in drugo brklarijo. Celo poslopje je bilo baje krito s slamo.«
(ŠAL/Ž, Kronika beneficiata 1897-1940)
»Pol ure pozneje je prestopil prag svoje bakroreznice. Stari Trošt – kajpak, on ne pozna nedelje – je sedel pri oknu, z iglo v roki sklonjen nad ploščo. Matija Grajžar pa je pri drugem oknu z mehko umetniško roko sukal svinčnik po papirju. Sicer pa je bila velika delavnica – prazna. Kakšno življenje je nekdaj vrvelo po njej, ko so tu še delali umetniki: Koch in Mungersdorfer in Vitezovič in Almanch in Ramschisol in toliko drugih!«
Mrtva delavnica… Prah na strojih. Prah in rja na orodju. Prah na skladovnicah papirja, še novega, k delu opominjajočega. In prah – oni prah je še najbolj razjedal Valvasorjevo dušo: prah na njegovih lepih, s tolikim trudom in ogromnimi žrtvami ustvarjenih delih, na njegovih – knjigah – neprodanih – od sveta pozabljenih.«
( Vašte Ilka: Vražje dekle)
»Pred beneficijem stoji križ, ki je bil vedno lepo urejen. Na velike petke smo tega Jezusa vedno odnesli v cerkev za obred češčenje križa. Leta 1964 so zemljo beneficija, razen hiše, vrta in gospodarskega poslopja, nacionalizirali. Tako sem ostal samo kaplan, s tem pa sem se lahko posvetil duhovnemu življenju.«
(g. Ciril Oražem, zadnji kaplan – beneficiat v Šmartnem)
Kaplanija v naselju živahne Valvazorjeve ulice danes nekako izgubljeno vztraja in kljubuje zobu časa, ki je neusmiljen do njene stoletne zgodbe …
