Leta 1968 se je sin Peter Jaklič poročil z Hedviko, natakarico po poklicu. Alojz in Rozalija sta se odločila, da se bosta upokojila, zato sta Petra in Hedviko seznanila s poslovanjem. Leta 1970 sta se umaknila iz poslovnega življenja ter gostilno podarila Petru in Hedviki.
Peter in Hedvika sta bila oba zelo predana gostinstvu, pa tudi stranke so ju imele rade. Peter je bil poleg tega še prevoznik in vinogradnik s srcem in dušo. Jakličevi so se zavedali, da je potrebno ponudbo dopolnjevati, da bodo konkurenčni, saj so v Šentrupertu in okolici nastajali novi gospodinjski lokali. Zato so gostinske prostore razširili in obnovili, da so lahko gostili večje skupine. Njihovi prostori so bili kraj številnih porok, pogrebščin, zabav in prireditev. Svojo zidanico in in vinograd na Kovačevem hribu so prav tako obnovili in si zagotovili še več prostora za piknike ali različna praznovanja na prostem ali v zidanici sami. Družabno življenje v gostilni je bilo vedno zelo pestro. Še pred letom 1960 so imeli prvi televizor v Šentrupertu in obisk se je povečal tudi zaradi tega.
Hišna specialiteta je bil goveji “maul” (gobec) v solati, pa vampi, obara in govedina v juhi (“talerflajš”). Ob nedeljah, ko so šli od maše, so ljudje stali v vrsti, da so dobili prostor za mizo. Včasih so največ jedli kisla pljučka s krompirjem. V Jakličevi gostilni se je od nekdaj tudi kartalo šnops in durak, kasneje pa so začeli igrati tarok. Leta 1991 so organizirali tudi turnir v taroku.
Peter in Hedvika imata tri otroke, ki so že od malih nog pomagali v gostilni. Največ zanimanja za delo v gostilni je pokazal najstarejši sin Peter ml. Po osnovni šoli se je vpisal na Srednjo gostinsko šolo v Novem mestu. Po končanem šolanju se je takoj zaposlil doma, saj je bilo dela vedno več in ga starša nista zmogla sama. Tako je Peter ml. postopoma spoznaval poslovanje gostilne in se pripravljal na prevzem. Poročil se je s Slavico, ki je prav tako izučena natakarica. Leta 2000 sta Peter st. in Hedvika z darilno pogodbo prenesla lastništvo gostilne na Petra in Slavico. Starša še vedno pomagata v gostilni.
Gostilna sedaj slovi po domačih jedeh, v zimskem času vam nudijo zimsko pojedino: domače pečenice, krvavice, svinjska pečena rebra z različnimi prilogami kot so domače kislo zelje, kisla repa ali matevž. V poletnem času vam poleg jedi po naročilu nudijo tudi jedi iz žara in pečenega odojka ali jagenjčka. V pestri ponudbi imajo tudi telečjo obaro z ajdovimi žganci, bograč, ješprenj z domačim šinkom, joto z repo ali zeljem, golaž in drugo. Ponujajo tudi domač narezek z domačo salamo, suhimi klobasami, pršutom, šinkom, špehom in raznovrstnimi siri. Pečejo tudi pice vseh vrst, ki jih lahko naročite tudi za domov. Od ponedeljka do petka nudijo tople malice, ob sobotah in nedeljah pa kosila.
