Nedvomno so imeli duhovniki[25] pomebno narodnobuditeljsko vlogo, saj so opravljali prve pomembne korake slovenskega kulturnega osveščanja tudi na Goriškem. Revolucionarni dogodki iz leta 1848, ki so odpravili še zadnje ostanke fevdalizma in porajali nova nacionalna gibanja, so odmevali tudi v goriškem prostoru. V Gorici sta se tedaj prebujali dve ključni politični in kulturni javnosti: slovenska in italijanska.
Leto 1848 je prineslo tudi t. i. Magno carto goriškega italijanstva, ki je preroško nakazala problem, ki se je manifestiral skozi drugo polovico 19. in začetek 20. stoletja vse do druge svetovne vojne, ki je Gorico iztrgala iz zaledja. Tedaj devetnajstletni Graziadio Isaia Ascoli, učenec Štefana Kociančiča, je v manifestu “Gorizia italiana tollerant, concorde”[26] odločno začrtal razmejitev med med mestom in podeželjem, češ da je Gorica italijansko mesto, ki pa mora upoštevati pravice Slovencev in Nemcev, ki tu žive. Slovenci pa naj si v zaledju poiščejo kraj, kjer si lahko zgradijo lasten center.[27]
Leto, v katerem so Slovenci dobili prvi politični program, je spodbudilo Kociančiča, da je postal član Slavjanskega bralnega društva v Gorici, ki je na Goriškem delovalo kot prva organizirana slovenska skupina. Vloga Štefana Kociančiča kot narodnega buditelja je bila tesno povezana z versko gorečnostjo. Ponos na slovenski izvor pa globoko vernemu človeku ni odvzemal iskrenosti v ravnanju z ljudmi drugih verskih, narodnostnih ali jezikovnih pripadnosti.
Pomembna letnica, ki je vplivala na razvoj Goriške dežele in same Gorice, je leto 1860 in po njem uvedeno parlamentarno življenje, ki je vneslo velike spremembe tako na deželni kot na državni ravni. Goriška je dobila deželni zbor in deželni odbor, s tem pa samoupravo na deželni ravni. In kljub temu, da je bila večina poslancev na začetku Italijanov, parlamentarno življenje in politična dejavnost na Goriškem nista zaostajali za drugimi slovenskimi deželami, tudi Slovenci na Goriškem so s svojimi predstavniki sodelovali pri upravljanju dežele (Marušič 2013: 19). V deželi je tedaj živelo okrog 132.000 Slovencev in 70.000 Furlanov in Italijanov, ki so v deželnem zboru vseeno imeli prevlado 1 : 2 oz. 7 : 14, kar so utemeljevali s plačevanjem večjega števila davkov.[28] K uveljavljanju slovenščine v javni rabi (deželni zbor, uradovanje na slovenskih županstvih) je pomebno prispeval tudi Kociančičev sodobnik Andrej baron Winkler (Šušmelj 2014: 68-69).
Čitalnice na Goriškem so v tistem času nastajale mnogo hitreje kot v drugih deželah. Med letoma 1862 in 1869 se zvrstijo v Tolminu, Gorici, Ajdovščini, Lokavcu, Rihemberku, Solkanu, Skopem, Kanalu, Cerknem in Standrežu. Od tu je bil le še korak do množičnih političnih zborovanj, taborov, ki so vabili množice k političnemu aktivizmu. Štefan Kociančič je tedaj že stopal po poteh Valentina Staniča, glavnega organizatorja slovenskega narodnega gibanja in kulturnega življenja na Goriškem. Človeka, ki je že na prehodu v 19. stoletje iskal stike s kulturno bogatejšim slovenskim središčem in osebnostmi, ki so vplivale na njegov razvoj.
Gorica je Štefana Kociančiča zaznamovala, saj je vse do smrti bival v njej, jo opazoval ter opisoval v številnih delih. Predvsem ga je zanimalo mesto kot stičišče različnih kultur, šeg, običajev, navad, mentalitet in jezikov. “V Gorici so v rabi štirje jeziki[29], sploh pa govorijo največ furlanščino, čeprav bi utegnilo biti v Gorici od vseh narodnosti največ Slovencev.[30] Ker je Gorica bližje Italiji, se njeno prebivalstvo bolj nagiba k itailjanskim kot nemškim šegam. Seveda pa je njihova zvestoba Avstriji neomajna in Goričani so bili sovražno nastrojeni proti nemirnim Furlanom in Italijanom.”[31]
[25] Peter Budin, Matej Hladnik, Matevž Pirc, Štefan Kociančič, Valentin Stanič.
[26] “Italijanska Gorica, složna in strpna“
[27] Nacionalna nestrpnost, ki je izražena v tem manifestu, je morda prvi zapis o slutnju / potrebi po novi, slovenski Gorici.
[28] Krivični volilni sistem se je opiral na davčno osnovo, priviligirani so bili predvsem veleposestniki.
[29] Slovenski, italijanski, nemški in furlanski jezik (op. a.)
[30] Podatek ni točen, kot lahko razberemo iz priloženega grafa.
[31] Marušič, Goriška Furlanija, 269
